Piše: Vida Kocjan
Slovenski zdravstveni sistem se spopada z dolgotrajnimi čakalnimi dobami, naraščajočimi stroški, škodljivimi odločitvami odhajajoče vladne ekipe in posledično pomanjkanjem kadra. Vlada Roberta Goloba je v zadnjih letih večkrat posegla v financiranje prek uredb o programih storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja namesto splošnega dogovora z izvajalci. To je prineslo omejitve obsega storitev in prihranke na račun Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), bolniki pa so bili in so še bistveno na slabšem. Celo na slabšem kot kadar koli doslej.
Ob vseh omejitvah in uredbah slovenski bolniki odhajajo na zdravljene v tujino, ZZZS pa jim povrača stroške. Namesto da bi denar ostal v Sloveniji, se izgublja drugje.
Vladna uredba in centralno načrtovanje
Najnovejša uredba o programih storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, zmogljivostih in obsegu sredstev za leto 2026, sprejeta 16. aprila, vrednoti zdravstvene programe na 4,2 milijarde evrov. Hkrati uvaja omejitve plačevanja po realizaciji in znižanje cen za en odstotek, kar naj bi prineslo prihranek okoli 98 milijonov evrov, in sicer 63 milijonov iz omejitve obsega zdravstvenih storitev in 35,4 milijona iz znižanja cen. Cilj naj bi bil uravnoteženje proračuna ZZZS ob fiskalnih omejitvah in rasti odhodkov, deloma zaradi plačne reforme in demografskih sprememb. Vlada je torej sprejela krčenje seznama programov, ki se plačujejo po realizaciji, ker splošnega dogovora med ZZZS in izvajalci ni bilo mogoče skleniti. Strokovnjaki opozarjajo, da takšno centralno načrtovanje zmanjšuje prožnost sistema in neposredno vpliva na dostopnost storitev. O tem je v zadnjih dneh razpravljala tudi skupščina ZZZS. Ukrepe za leto 2026 so sprejeli.
Pomenljivo je tudi, da Golobova vlada (dejanski) korupciji v zdravstvu ni namenjala omembe vrednih ukrepov. V začetku mandata je najprej ukinila urad za cene, ki ga je vzpostavila prejšnja, Janševa, vlada. Kako je s tem, zelo dobro ponazori nakup žilnih opornic. Splošna bolnišnica Novo mesto je po javnem naročilu v obdobju 2024–2026 za te plačevala 560 evrov za kos, namesto 160 evrov, kot v povprečju za to plačujejo države EU.
Udarec za bolnike in čakalne dobe
Omejitve obsega in plačevanja zdravstvenih storitev pomenijo, da izvajalci ne morejo prosto povečevati izvajanja del in s tem realizacije. V praksi to vodi do daljših čakalnih dob, večjega pritiska na javne zavode in koncesionarje ter pogostejšega iskanja samoplačniških storitev ali storitev v tujini. Pacienti poročajo o prestavljanju terminov, odpovedih in občutku, da sistem »krči« ponudbo, medtem ko potrebe (staranje prebivalstva, kronične bolezni) rastejo.
Po podatkih Nacionalnega inštituta javnega zdravstva (NIJZ) in izvajalcev na prvi specialistični pregled, diagnostični ali terapevtski postopek čaka več kot 350 tisoč ljudi, od tega približno četrtina nad dopustno čakalno dobo. Po najdaljših dobah izstopa ortopedija. Za endoprotezo kolena se v Sloveniji z redno napotnico čaka povprečno 664 dni, v nekaterih zavodih celo do 1.917 dni. Čaka pa več kot 8.600 pacientov. Nadalje se za endoprotezo kolka čaka od 423 do 477 dni. Na operacijo čaka več kot 5.000 pacientov. Čakalna doba za artroskopijo kolena je od 334 do 426 dni. Za operacijo hrbtenice (dekompresijo) se čaka od 334 do 950 dni, za spondilodezo/fiksacijo pa kar od 1.126 do 1.279 dni.
Vladna uredba iz aprila 2026 pa omejuje plačevanje ortopedskih posegov pri koncesionarjih (endoproteze kolena/kolka omejene na 2- ali 3-kratnik dogovorjenega programa), kar prinaša odpoved več tisoč operacij in dodatno podaljša vrste. OECD ugotavlja, da Slovenija izstopa po dolgem čakanju na operacije kolka (98,6 odstotka jih čaka več kot 3 mesece), kolena (99,3 odstotka vseh) in sive mrene (90,6 odstotka).
Slovenski bolniki na zdravljenje v tujino
ZZZS povrača stroške zdravljenja v tujini na podlagi zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (44. a–c člen) in evropske direktive, in to v primeru, če je v Sloveniji čakalna doba predolga ali so možnosti izčrpane. Stroški zdravljenja v tujini tako naraščajo: v letu 2023 so znašali okoli 80,9 milijona evrov, v letu 2024 pa okoli 96 milijonov evrov – rast je bila okoli 22-odstotna. Najpogostejše države so Avstrija, Nemčija, Madžarska in tudi Hrvaška (npr. Zagreb, Reka, Split). Podatki kažejo, da je na Hrvaškem termin za ortopedske operacije možno dobiti v nekaj tednih, ZZZS pa povrne od 70 do 100 odstotkov stroškov.
Gre za neverjetne stvari. Doma vlada omejuje obseg in plačevanje pri koncesionarjih, pri čemer se hvalijo s prihranki od 60 do 100 milijonov evrov letno. Hkrati pa mora ZZZS po zakonu povrniti stroške zdravljenja v tujini. Pri zasebniku v tujini pacient dobi povračilo (do 100 odstotkov za mnoge posege), medtem ko enako operacijo pri slovenskem zasebniku brez koncesije v celoti plača sam, če se za to odloči zaradi dolgih čakalnih dob. Zdravniška zbornica opozarja, da bi bilo zdravljenje doma pri zasebnikih do 5-krat cenejše, če bi ZZZS omogočil povračila tudi doma. Posledica: denar odteka v tujino, bogatejši odhajajo, revnejši čakajo doma.
Rešitve opozicije v interventnem zakonu
Stranke NSi, SLS in Fokus skupaj z Demokrati in Resni.co so aprila 2026 pripravile predlog interventnega zakona za razvoj Slovenije. Na področju zdravstva predlagajo: odpravo prepovedi dodatnega dela zdravnikov iz javnih zavodov pri zasebnikih, ponovno omogočanje pogodb med javnimi zavodi in zasebniki, odpravo omejitev za koncesionarje pri razpolaganju s presežki in aktivacijo vseh razpoložljivih kapacitet (javnih in zasebnih) v javno mrežo, da bolnik hitreje dobi storitev doma.
Gibanje Svoboda in koalicijski partnerji predlog ostro zavračajo. Oglasila se je celo Alenka Bratušek in pomodrovala, da predlog prinaša tveganja za destabilizacijo javne mreže: večjo odvisnost javnih zavodov od zasebnikov, slabšo motivacijo kadra v javnem sektorju in višje odhodke brez zagotovila krajših vrst. Po njenem mnenju gre za »divjo privatizacijo zdravstva«, ki koristi predvsem bogatejšim.
Kritika koalicije v odhodu ni upravičena in je v veliki meri politična hiperbola.
Ustavno sodišče je decembra 2025 že delno razveljavilo nekatere omejitve dodatnega dela zdravnikov kot nesorazmeren poseg v svobodo dela. Omejitve dela zdravnikov (po ZZDej-N) niso skrajšale čakalnih vrst. Nasprotno, bolniki še naprej odhajajo v tujino, denar pa odteka iz sistema. Predlog opozicije ni »divja privatizacija«: pacient bi še vedno plačeval prek ZZZS, le izvajalec bi bil lahko tudi zasebni z dovoljenjem. Gre za pragmatičen poskus aktivacije vseh kapacitet, da denar ostane doma in da povprečen bolnik hitreje pride do storitve. Zdravniki so v zadnjih dneh opozorili še na veliko tveganje za zapiranje programov in dodatne pritiske na čakalne vrste.
Za konec
Vladne omejitve obsega in novela ZZDej-N podaljšujeta čakalne vrste in spodbujata odliv denarja v tujino. Interventni predlog NSi, SLS, Fokusa in Demokratov ponuja alternativo: hitro odpravo nesorazmernih omejitev in aktivacijo vseh kapacitet. Rešitev bi morala vključevati daljše prehodno obdobje za ZZDej-N, enakopravno povračilo storitev pri domačih zasebnikih in merjenje izidov zdravljenja namesto zgolj omejevanja obsega. Bolnik mora biti v središču. To ne more biti ideologija ali varčevanje na račun dostopnosti.
Opomba: članek je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.
