Piše: dr. Stanislav Južnič
Al virus piše levo ali desno,
se šola švabskih Slug srdita,
z ljudmi prepira desnega kopita;
kdo njih pa pravo trdi, zaresno?
Po pameti poslušaj sodbo našo:
ak je od Verhofstadta boljga žita,
od Veld obdelana in bolj polita,
naj Ceferin zoblje virusno kašo.
Če bank slovenskih več ne bóde,
in ta virus zavolj črke trpi škode,
obhaja taka misel nas, Slovence,
de pravdajo se levuharji znabiti,
kot Žalostni Sluge za švabske riti,
v sloveči pravdi od oslóve sence.
Prašiček s Tajno Falotko v vili,
Oropani Žid se mu ne smili!
Marš ven, ti Pujskov Trajni Falot,
Iz vile umazanih rabot!
Pred 190 leti je Prešeren s Čopovo pomočjo zmagal v črkarski pravdi proti germanizaciji slovenskih medijev. Tedanji boj sodobni virusi ponavljajo v obliki žalostne farse, klanjajoč se nacističnim dedičem, ki si znova skušajo podjarmiti desnice nepokornih Slovanov in Madžarov. Sodobni boj proti slovesnemu slovenskemu
predsedovanju EU je narodno izdajstvo, saj ga plačujejo nekoč slovenske banke, ki so jih Hišniki šenkali Švabom na lepe Žalostne oči. Stiški beli menihi so se tisočletja trudili za boljše Dolenjce, a med posejanim klasjem se je izrodil tudi plevel kar v neposredni soseščini, kjer se v Šentvidu bohoti zloglasni Žalostni rod, katerega nečednosti sedaj preiskuje NPU. Učinkovito Žalosten je namreč nepridobitno pokasiral milijon, saj se je med šihtom šel nepreračunljiv žogobrc za levo moštvo Razbojnika Ceferina. Brcal je, seveda zgolj desni pol slovenskega naroda, pač podkupljen od nemškutarskih krvnikov Slovanov.
Žalostni oproda Razbojnika Ceferina dobi mlade Žalostnoviče za Raj Tarrokhzadeha
Žalostno računsko razsodišče nepreiskujoč zakriva največji slovenski finančni škandal, s katerim je iranska obveščevalna služba prek Nove Ljubljanske banke financirala vse sorte. Transakcije so stekle že pri LB in nato pri NLB 2009/10 z blagoslovom predsednika uprave Draška Žalostnovića, obsojenega lani zavoljo kreditov Pahorjevi šefici ob njegovem STA pajdašu Bojanu Žalostnoviću. Draško je plenil z ameriških NLB računov, kadar ameriških lastnikov ni bilo blizu, izkupiček pa je nakazoval na fiktivne račune za elektriko v dobro lokalnih trgovcev z mamili južnega podjetja Primi-Nož. Da bi prikrili lopovščine, so Hišnikovi zaupniki nato NLB zastonj prodali protižidovski properzijski Deutche Bank po kravji kupčiji v ukradeni Tanjini vili.
Žalostnemu je pri pranju perzijskega denarja pomagala sestra Lenčica kot blagajničarka praznega društva, ko je načrtno brez razlage zavračala ameriške račune, namenjene lačnim otrokom, in nato prala denar z izplačili v gotovini. Kot študentka je profesorja izsiljevala za višjo oceno, nato pa je izposlovala ameriško pisanje knjige o slovenskih psihičarkah. Ko so se Američani vrnili domov, je na IJS soorganizirala ukradeno razstavo njihovega dela, kjer so jo zasačili, ker so z Brnika odleteli komaj naslednji dan zavoljo megle. Ko so Američani svojo knjigo didaktično objavljali v Radovljici, je Žalostna blagajničarka praznega društva organizirala deževanje pisem, da je tisk ustavila, in nato ukradeno knjigo objavila pod svojim imenom; finto je skušala letos ponoviti s krajo ameriškega copyrighta za novo pranje perzijskega vohunskega denarja in s tem na Arabskem polotoku povzročila dodatno že itak hudo trpljenje. Prosto po Nikoli Tesli: ni mi žal, ker mi Žalostno kradejo moje knjige, temveč mi je žal, ker ne znajo spisati svojih!
Brcanje
Pod Žalostnimi južnimi obronki Alp gre za sistem »Kadija te toži, kadija te sodi« Rokovega Razbojnika Ceferina. V vsaki resni demokraciji bi obdolženemu Američanu povedali, česa ga dolžijo, in mu dali besedo, da se lahko brani: ne pa da ga oblatijo in obsodijo, ne da bi vedel, za kaj gre, zgolj na osnovi nepreverjenih potvorb in govoric ljudi, ki jih ni še nikoli videl. Vendar: mi, Američani, nismo zamerljivi, vsako tele pa naj ma svoje vesele. Zato se toplo zahvaljujemo vsem ljubiteljem nas, Američanov, prav tako pa onim, ki nam mečejo polena pod noge. Slednje zna zveneti nekoliko nenavadno, vendar smo mi, Kalifornijci, potomci kavbojev; nam vsako poleno pod nogami zbuja še večji elan za delo, če poleno le ni tako veliko, da moramo vpoklicati marince. Sovražna propaganda proti nam, Američanom, je v Sloveniji v splošnem sad jeze Žalostnega, ki računsko razsodno med šihtom špila fuzbal za Razbojnika Ceferina in se jezi, ker Američani ne podpiramo širjenja žogobrca k nam. Mi imamo pač hokej, ameriški nogomet, košarko in bejzbol, tako da je evropsko žoganje nam odveč, še posebej zavoljo spremljajočih Razbojnikovih huliganov Naličene Anis in Zlatke Čvrgič, ki ne brcata le žog, temveč tudi fotoreporterje.
Tuja okupacija Slovenije
Žalostna Nizozemsko-belgijska mešalca zraka veri sovražna Zofka s Polja in ‘t Veld in Mestni Up Gay Verhofstadt seveda mislita, da smo njun lahek imperialistični plen, saj nas brez nacionalizma zlahka okupirajo tuji Gazde; Zofka je vsekakor za na Polje. Zofka in Mestni Up sta zgolj dozdevno leva, podobno kot so nacisti navidezno desni: njihov globlji cilj je vedno znova arijski nadčlovek kot sužnjelastnik slovanskega življa. Volk dlako menja, imperialistične narave pa nikoli. Danes je parola arijskih nadljudi demokracija 5. rajha, včeraj pod 3. rajhom pa so drugače misleče zatirali na drugo vižo: skupni imenovalec je vseskozi domišljavi germanski rasizem, čeravno je jasno kot beli dan, da so Švabi kulturno globoko pod Slovani in Madžari. Rasisti so vedno znova plačani iz globokih Žalostnih žepov švabskih bank, ki krijejo tudi stroške Gazde s protesti Je-Nula če Ni-Toka vred, saj gliha vkup štriha. Švabska agresija je vedno enaka pod parolo: mi imamo večje tanke/banke, zato morate vi sprejeti vladavino švabskega prava, uveljavljeno med nemškim predsedovanjem EU ob grožnji blokade sredstev EU, pogojenih s spoštovanjem vladavine Švabov, še preden predsedovanje EU prevzame Slovenija. Prekanjenim Švabom je vseeno, kdo bo tedaj vladal Sloveniji, da le ne misli z lastno glavo in ima dovolj upognjen kvizlinški hrbet, vajen nemškega biča.
K vnovični švabski okupaciji evropskih Slovencev je pripomogel Moljev branilec Kocinc, ki je na viški gimnaziji pridelal dvojna leta. Raje je imel karate in KP, kot pa učno knjigo. Vsak letnik je namreč študiral po nekajkrat, dokler ni prišel v roke razredničarki, profesorici francoščine Pleterskijevi. Med njegovimi sošolci je bil Golob, ki se je razredničarki takole opravičil za zamujeni pouk: »Veste, na poti v šolo sem čakal pred zaprto železniško rampo, da vlak odbrzi mimo. Torba je bila težka, zato sem jo odložil na privesek smetarskega tovornjaka, ki je čakal pred menoj. Zamišljeno sem premleval podrobnost o francoski domači nalogi, nakar se je zapornica nenadoma dvignila, kamion pa je odbrzel z mojo taško vred! Tekel sem na vso moč, da bi ga dohitel, vpil na ves glas, a je le še pospešil. Zato sem se moral oglasiti na deponiji, kjer sem se komaj dokopal do svojih preljubih šolskih potrebščin. Tako sem žal nekoliko zamudil v razred, za kar se globoko opravičujem!« Ves razred se je po tihem muzal, razredničarka pa je modro razsodila: »Saj vem, da ni prav nič res, kar si tvezil. A tako posrečeno si si izmislil, da ti bom vseeno opravičila ure!« Kocincu je dogodek dal misliti; tako je postal Drnovškov minister in Moljev farmacevtski odvetnik. Polovica stoletja je bore malo zasukala slovensko politiko, odkar je moj oče kolobocije črkarskih pravd medijskega Gazde takole opisal v spevu, ki ga je za novo leto recitiral na FSPN:
Zlata je doba že tukaj, popótnica vsa je KaFejska,
Júriš je zdaj napovedan na vrata ‘Nverze l’blanske,
Trkamo, vljudno hodimo, vdanosti nudimo razne,
Óvnov ne rabimo, za lučanje ni katapúltov,
Bósi smo, pravijo, doktorjev nímamo, malo magistrov,
Zóvite doktorje, klíčite zavberne, če kje jih je najti!
Neradi pridejo, peneze iščejo, postaviti hočejo hiše,
Drúgi so cénejši, zato so sitnejši, ‘z Belgrada hodijo,
Kol’boc’je delajo, mnogim nič niso ta-pravšni.
(Pojasnili: KaFe kot Kavčičevi Fantje; v Beogradu je oče predaval pred prihodom na FSPN.)
