Piše: Petra Janša
»Še danes nimamo ustreznega zakona glede vojne škode,« nas je v pogovoru opozoril Milan Prah. »Vsi pridejo s krokodiljimi solzami, govoreč, saj imate prav, to je treba urediti.« Pripravljeni predmetni zakon bi bilo treba le še sprejeti v DZ.
V Trstu rojeni oče Milana Praha Adolf Prah je bil zaveden Slovenec. Še pred drugo svetovno vojno je pred fašizmom pobegnil iz Italije v takratno Kraljevino Jugoslavijo in se leta 1920 preselil v Kranj. »Tukaj se je poročil, ustvaril družino, ustanovil tovarno Adolf Prah, tovarno volnenih in bombažnih tkanin. Iz nje je po vojni z nacionalizacijo nastala Industrija bombažnih izdelkov IBI Kranj, ki je bila najboljša in najuspešnejša tekstilna tovarna v Jugoslaviji,« nam je pripovedoval Prah in dodal, da je bil Kranj znan po močni tekstilni industriji v začetku 30. let 20. stoletja. »Kranj je bil jugoslovanski Manchester.«
Hišo zaplenili in izropali gestapovci
Prah je nadaljeval: »Ob začetku druge svetovne vojne, ko so Nemci napadli Jugoslavijo leta 1941, je oče na tovarno napisal listek, da tukaj poslujejo izključno v slovenskem jeziku. In to ga je ‘koštalo’, da so ga med prvimi aretirali in zaprli v Begunje, kjer je današnja Psihiatrična bolnišnica. Bil je res zaveden Slovenec in antifašist.« Po dveh mesecih aresta so zapornike preselili v takratne Škofove zavode v Šentvid. Po spletu srečnega naključja se je oče z ženo in s tremi otroki izognil begunstva v Srbijo. Med nemško okupacijo so morali svojo hišo v Kranju zapustiti, saj so jo zaplenili nemški gestapovci in se vanjo tudi naselili. 9. maja 1945 se je oče z družino iz Ljubljane vrnil v domači Kranj. »Naša hiša je bila totalno izropana, samo parket in lončene peči so ostali. Vse so pokradli in odpeljali,« nam je pripovedoval Prah in dodal, da so bile v hiši avstrijske družine.
Enostanovanjskih hiš niso nacionalizirali
Po vojni so očetu sicer vrnili tovarno, a tudi ta je bila po Prahovem pripovedovanju »demontirana«. »Nemci so združili dve tovarni v eno. Tu so hoteli delati elemente za letalsko industrijo,« je dejal. »Dobili smo prazno hišo in tovarno. Doma smo spali na železnih posteljah, saj je oče rekel, da bo najprej postavil nazaj tovarno, da bo ta delala, potem pa bodo obnavljali hišo. Dve leti je to delal, potem ko mu je uspelo postaviti tovarno nekako nazaj, pa so njegovo tovarno nacionalizirali. Domov je prišel brez vsega.« Tovarna IBI je kasneje skozi delala in bila po Prahovem mnenju celo najboljša tekstilna tovarna v Jugoslaviji, je pa vodilne ljudi seveda nastavljala takratna oblast. »Hiša nam je po vojni ostala, ker se enostanovanjske hiše niso nacionalizirale,« nam je še dejal sogovorec in omenil, da so v tej hiši po vojni sicer živeli, a so jim vanjo naselili takratnega kranjskega župana, saj je bila njihova hiša ena lepših hiš v mestu. »Kranjski župan si je zaželel, da stanuje v naši hiši. Dodelili so mu celotno prvo nadstropje. Trinajst let je bil v naši hiši. Pogodba je bila sicer narejena za deset let,« je pripovedoval Prah in dodal, da se je župan potem izselil in preselil drugam, saj so jo Prahovi potrebovali za lastne potrebe. In še danes tam živita njegova sestra in hči z družino. Njegov brat Borut Prah, ki je žal že pokojni, pa je leta 1956 zapustil Jugoslavijo. V Kalifornijo, v Oakland pri San Franciscu, ga je kot mladega inženirja elektrotehnike pot vodila čez Francijo in Avstralijo. Leta 1963 se je zaposlil v IBM in v naslednjih treh desetletjih v tej računalniški korporaciji ustvaril bleščečo kariero. Naj dodamo tudi to, da se je Borut Prah po upokojitvi posvetil poslanstvu širjenja idej demokracije in svobode v libertarni fundaciji Atlas Network, ki ima po vsem svetu mrežo partnerskih inštitutov.
Vojna škoda je bila prijavljena
Po razpadu Jugoslavije ter nastanku samostojne in demokratične države Slovenije pa je prišla denacionalizacija. Zgodba tovarne oziroma podjetja IBI, ki je bilo po denacionalizaciji delno vrnjeno družini Prah, se je klavrno končala, saj je bil interes takratnih večinskih delničarjev Nacionalne finančne družbe (NFD) in Kmečke družbe (KD) takšen, da so podjetje pognali v stečaj. Kaj pa hiša? Ta je Prahovim sicer ostala, vojna škoda, ki jim je med drugo svetovno vojno nastala, pa jim ni bila nikdar izplačana, čeprav so to po takrat veljavnem zakonu o prijavi vojne škode morali prijaviti jugoslovanskim oblastem. »Vsi državljani smo morali pod kazensko odgovornostjo v 40 dneh prijaviti vojno škodo. Za to so ustanovili državne komisije, ki so vse popisale in ocenile. Vse je bilo vsebinsko opisano. V tej prijavi so ocenili, da nam pripada odškodnina v vrednosti okoli 100.000 evrov, revalorizirano v današnjo valuto. Točno se je vedelo in se ve, kaj so nam pokradli. Med tem je bil eno leto star športni avto pa klavir, radio – to so bile takrat drage stvari. Očetu so celo poimensko povedali, kdo so bili tisti, ki so kradli,« nam je zaupal Prah in pri tem dodal, da je zato njegov oče Adolf Prah hotel odškodnino izterjati kar od ljudi, ki so kradli, saj je zakon to dopuščal, a mu tedanja komunistična oblast za to ni dala dovoljenja.
Beograd prejel, nikoli izplačal
»Beograd je na podlagi tega začel preganjati okupatorje za vojno škodo, ki pa je mi kot oškodovanci nismo nikdar prejeli,« je nadaljeval Prah in dopolnil, da država Slovenija kot pravna naslednica Jugoslavije vprašanja vračanja vojnih odškodnin zakonsko do danes ni rešila, ob tem pa opozoril, da vojna škoda na sodiščih ne zastara. »Nemčija je že plačala vojno odškodnino Beogradu, zdaj pa je to stvar vsake posamezne države. Izmotavajo se, da nimamo pravice, da to zahtevamo. Kako, če pa že v Pravilniku o prijavljanju in ugotavljanju vojne škode piše, citiram, da sta »pravica na povračilo vojne škode in obveznost prijavljanja neprenosni«, je opozoril Prah, kar pomeni, da so po tolikih letih upravičene do vojne odškodnine žrtve, ki so to škodo prijavile in imajo vse veljavne dokumente, in ne država kot taka, prav tako pa imajo tudi pravico do obresti, ki je nastala iz tega naslova. »Poljska ta čas zahteva milijardo evrov in pol vojne škode od Nemčije,« je še pripomnil Prah in se ob tem vprašal: »Kako je mogoče, da sta Tone Rop in Nataša Pirc Musar upravičena do visokih odškodnin zaradi tega, ker nista dobila služb, v primerih vojnih odškodnin pa ni politične volje, da bi sprejeli zakon in zavednim Slovencem, ki so bili izseljeni in pregnani ter imajo vse ustrezno vrednotene dokumente, izplačali samo to, kar jim pripada?«
Pisal vodilnim politikom
Prah je v pogovoru tudi dejal, da sta obupali tudi uradni društvi vojnega nasilja tako iz Kranja kot iz Murske Sobote. Predsednica slednjega si je dopisovala celo z nemško vlado, ki ji je tedaj predsedovala kanclerka Angela Merkel. Odgovorili so ji, da so zadevo že uredili in izplačali dolg v času Titove Jugoslavije. »Nič se ni dalo narediti, ker ni morale. Trikrat sem pisal vsem predsednikom. Veliki Danilo Türk mi ni niti odgovoril. Predsednik Pahor je vsaj odgovoril in posredoval pismo takratnim pristojnim ministrom,« je še dejal Prah, a so bili njihovi odgovori v slogu, da ni denarja, pa da ga razumejo, da so upravičeni do odškodnin in da se dela na tem ipd. Njihovo zadnjo tožbo je Prah z bratom in s sestro prek odvetniške pisarne Hribernik poslal na ESČP, potem ko so v Sloveniji izčrpali vsa pravna sredstva – neuspešno so tožili Republiko Slovenijo, primer pa je reševalo tudi ustavno sodišče. ESČP jim je poslal le suhoparen odgovor, da reševanje te zadeve ni v njihovi pristojnosti. »Dr. Lovro Šturm je v času Janševe vlade pripravil zakon, ki je bil nujen, da se lahko vojna odškodnina sploh vrača oškodovancem, a tega zakona še do danes niso sprejeli. Ni bilo politične volje, čeprav imamo vse dokumente. Ustavno sodišče je celo zahtevalo, da se sprejme zakon v roku šestih mesecev. Naš DZ niti ustavnega sodišča ne upošteva. Vojne škode ti v celoti ne more nihče povrniti. Opozoriti pa morate, da gre samo za povrnitev škode naše lastnine, ki nam je bila ukradena – da dobimo samo svoje nazaj,« je ob koncu še opozoril naš sogovorec.
