15.8 C
Ljubljana
petek, 29 marca, 2024

Se vam še toži po starih časih? Oglejte si to tragično zgodbo glasbenikov, ki jim je Udba povsem uničila življenja!

Založba Beletrina je na tiskovni konferenci v svoji knjigarni pred nekaj dnevi predstavila svoje najnovejše knjižne izdaje, med katerimi največ zanimanja vlada za roman Dušana Merca Slepe miši. Čeprav gre za delno izmišljeno zgodbo, Merc spominja na avtobiografski vidik romana, ki pa vendarle temelji na določenem dogajanju in celo procesu na sodišču proti devetim obdolženim kaznivih dejanj terorističnih napadov proti državi v t. i. bolgarski aferi leta 1984. Merc bi moral biti deseti, a se je, kot kaže, izmuznil. Sam je to izvedel šele pred dvema letoma, ko je prebral knjigo Igorja Omerze Orwelovo leto Agopa Stepanjana, ki ga je tudi navdahnila, da je opisal svoje videnje dogodkov.

Po besedah Merca glavno zgodbo predstavlja tragična usoda teh Bolgarov, Srbov in Slovencev. “Obsojenih je bilo devet ljudi, deseti na seznamu sem bil jaz, a sem bil na podlagi podatkov iz knjige Omerze zaradi administrativne napake izpuščen. Mislim, da so organi državne varnosti vedeli, da je vse skupaj oslarija. Govoril sem z glavnim analitikom in operativcem Uprave državne varnosti in povedal mi je, da je politika želela rezultate, oni pa rezultatov o domnevni bolgarski teroristični skupini niso mogli dati.” 

Omerza poudarja, da je navodilo prišlo iz Beograda. Torej s političnega vrha, z navodilom pa je bil seznanjen tudi Tito. V Jugoslaviji je bilo tedaj kar nekaj procesov proti Bolgarom, ker so v Bolgariji aretirali jugoslovanskega državljana. “Izgleda, da je bil politično montiran proces, zato so se na vrhu Udbe odločili, da gredo v kontra akcijo, da bodo našli bolgarske vohune in jih obsodili.” “Metastaza družbe je bila v tem, da so že leta 1984, pred procesom JBTZ, imeli vojaški politični proces v Ljubljani, sproducirala pa ga je kontraobveščevalna služba Jugoslovanske ljudske armade,” poudarja Merc.

Ožji vrh Udbe izbral tarče

Orwellovo leto Agopa Stepanjana je Omerza spisal na podlagi dokumentov iz Arhiva Republike Slovenije, dokumentacije Nuka, zasebnih dokumentacij, medijskih ter drugih pisnih in ustnih virov, s katerimi je natančno dokazal, da so bili preiskava, sojenje in obsodba na devet let strogega zapora sramotna montaža, ki sta jo nekdanja tajna politična policija (Udba) ter vojaška politična policija (Kos) uprizorili zaradi političnega maščevanja za prav tako montirani proces proti jugoslovanskemu državljanu Mihailu Kuševskemu leta 1979 v Bolgariji. Ožji vrh Udbe je za tarčo izbral nekaj bolgarskih državljanov na delu v Sloveniji in njihove slovenske prijatelje, tudi zato, ker je bila daleč od Bolgarije.

Žena Agopa Stepanjana, ki je bila z otroki tudi sama žrtev montiranega procesa, se spominja časov, ko je njen mož spoznal Dušana Merca. “Spoznala sta se tukaj na Bledu. Moj mož je dolga leta igral po blejskih lokalih, casinu, v hotelu Golf. Merc pa je imel tukaj teto, pri kateri je kot študent preživel veliko časa. Velikokrat je proti večeru odšel ven poslušat živo glasbo in tako se je dvojica tudi spoznala. Merc je možu v spomin podaril knjigo bolgarskega pisatelja, ki so jo delavci državne varnosti pri hišni preiskavi zasegli, in na podlagi te knjige so se izmišljevali zgodbe, da je moj mož vohun. Da zna brati med vrsticami in podobne zadeve.” 

Šele čez mesec dni izvedela, kje je mož

Vse to za hladnokrvno maščevanje. Cveta Stepanjan dolgo ni vedela, kam so Udbovci, potem ko so ponj prišli z 20 avtomobili, odpeljali njenega moža. “Kar mesec dni je trajalo, da sem sploh izvedela, kje je. O tem so me obvestili delavci državne varnosti, ker sem takrat po telefonu sestri povedala, da bom o izginotju moža obvestila ambasado. Moj mož je imel namreč dvojno državljanstvo. Izgleda, da so mi prisluškovali, saj so me obvestili, da naj pridem eno soboto na Roško, kjer mi bodo povedali, kje je moj mož.” Stepanjanovo so pustili čakati celih šest ur, preden so ji povedali, da je njen mož v zaporu. “Komaj sem se od šoka spravila k sebi in odpeljali so me v sobo, kjer sta bila dva vojaka s pendreki in mož, ves zabuhel v obraz. V tistem sem samo rekla: pokličem ambasado, pa sta me dva vojaka zgrabila in pospremila ven. Tako sem bila psihično uničena, da sploh ne vem, kako mi je uspelo priti z avtobusom iz Ljubljane.” 

Foto: YouTube

Poročna fotografija (Foto: Printscreen)

Dokumentirana lažna priznanja za izmišljotine o diverzantsko-terorističnih napadih, ki naj bi jih pripravljali in izvedli, v katera so jih s posebnimi metodami fizičnega in psihičnega nasilja v vojaškem zaporu prisilili udbovski zasliševalci in zasliševalci vojaške policije, zvenijo kot najbolj neverjetni odlomki zf-romanov. Tako so nedolžni preiskovanci “priznavali”, da so trosili protijugoslovanske letake po Sloveniji in drugih republikah socialistične Jugoslavije, da so izvajali sabotaže, minirali mostove in železniško progo.

“Nato se je pričela kalvarija še z mano,” je povedala Stepanjanova, in sicer s tem, da so navajali, da potrjuje izjave moža, ki so ga tako tepli v vojaškem zaporu, da je kar kri špricala po stenah. “Cele noči so bili pod lučjo in posledično niso veliko spali.” Po besedah Omerze obstajajo posnetki sojenja, ne pa tudi dogajanja v zaporih. “Videoposnetki so gotovo v Beogradu in verjetno jih še dolgo ne bomo videli. Gre namreč za material o meddržavnih odnosih, če se grobo izrazim.”

Izpustili so ga šele leta 1989

Cveta skoraj pet let z možem ni mogla na samem govoriti več kot pet minut. Spustili so ga šele leta 1989, kmalu potem, ko je izbruhnila afera JBTZ in je članek o montiranem procesu objavila Mladina“Dvanajst let smo se borili s sodnimi mlini,” je povedala in dodala, da so 31. decembra 2002 spisali oprostilno sodbo. 19 dni po tem pa je mož umrl. Pred samim koncem je po besedah žene dejal: “Prekleti komunisti.” Milko CočevSergej Dobovišek in Milan Fajfer so bili druge žrtve te maščevalne afere. Še posebej Fajfer je bil po besedah Cvete povsem uničen, utrpel je namreč hude poškodbe obraza, po prihodu na prostost pa si sploh ni več upal iz hiše. “Dve leti po tem, ko je šel na zrak, je umrl.” 

Zakaj je ljubljansko okrožno sodišče potrebovalo kar deset let, da je sklenilo obnoviti proces? Zakaj izid obsojencem ni prinesel pravega zadovoljstva? Zakaj je sodišče, potem ko so morale žrtve še enkrat skozi zaslišanja in glavno obravnavo, postopek ustavilo, namesto da bi ugotovilo, da je šlo za montirani proces, in izdalo oprostilne sodbe? Cveta Stepanjan, ki je pisala vsem možnim organom, tudi varuhu, je prišla do svojega zaključka. “Od ene gospe sem dobila odgovor, da gospod Ljubo Bavcon čuva mojo stvar. Šele kasneje sem izvedela, da je on napisal 133. člen, po katerem je bil moj mož obsojen.” Tožilstvo je šlo po liniji najmanjšega odpora in poklicalo samo priče. “Oni bi se morali zakopati v udbovske materiale in si vzeti čas, tako kot sem ga jaz,” je povedal Omerza, ki zavzema stališče, da so šli po liniji najmanjšega odpora.

Ti procesi so prizadeli ogromno ljudi, med drugim njihove najbližje. Danes se Cveta bori samo še za svojega sina. Ta je bil v otroštvu travmatiziran, saj so ga udbovci vodili v gozd in od njega zahtevali, naj jim izda, kje je imel oče zakopan eksploziv, in še danes trpi zaradi postravmatske stresne motnje. Zgodba Cvete Stepanjan, predstavljena že v knjigi Omerze, je zdaj znova v središču pozornosti zaradi novega romana Dušana Merca. Gotovo pa to ni knjiga za nostalgike, ki se jim toži po starih časih. Ali pač ravno zanje.

H. M.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine