1.5 C
Ljubljana
petek, 19 aprila, 2024

(REPORTAŽA) Tudi novinarji ne stojimo križem rok

Piše: Gašper Blažič

Čeprav je naše poslanstvo predvsem poročanje, informiranje in analiziranje, novinarji ob takšni preizkušnji, kot so uničujoče poplave, ne moremo stati križem rok. Prejšnji teden se je avtor teh vrstic skupaj s kolegi z Nova24tv.si podal na pot v Mozirje.

Nervoza pred skorajšnjim odhodom je bila kar precejšnja, saj smo se o tem dogovorili šele dan prej pozno zvečer in ni bilo časa, da bi lahko pripravili delovno opremo. No, manjša lopata se je vendarle našla, gumijaste rokavice tudi pa čevlji, primerni za blato. In seveda ustekleničena voda, primerna za pitje in za – umivanje rok. V takšnem okolju je to nuja.

Pobesnela Trnava

Nekaj čez deseto dopoldne me je pri parkirišču nedaleč od avtocestnega priključka Šentrupert v smeri proti severu – tam nekje naj bi se obstoječi štajerski avtocesti priključila hitra cesta tretje razvojne osi, ki je seveda še nikjer ni – počakal kombi z napisom Nova24TV, v njem pa Janez, Miran, Žan in Domen. Izbrana družba, ni kaj. Na črpalki pri Letušu smo popili kavo (nekateri od potnikov seveda potrebujejo tudi »žgalno daritev«, ki jo opravijo na terasi pred bifejem), nato pa pot do Mozirja. Že na poti do tja opazimo, da je Savinja na enem mestu magistralno cesto, ki povezuje Mozirje s Šentrupertom, zožila na en pas. Posledice divjanja vode se hitro pokažejo neposredno ob strugi. In bolj ko se bližamo cilju, več razdejanja vidimo: opustošen kamp Menina, vse bolj blatna cesta, ki jo gasilci čistijo kar sproti. Naš cilj pa je gasilski dom, kjer nas čakata naš direktor Boris Tomašič, ki je prav tako vihtel lopato, in Sanja. Sedem nas je. Najprej kratek posvet pri gasilskem domu, ki deluje na polno. Kombi nas odpelje nazaj proti centru in odloži pri mostu rečice Trnava. Šele zdaj vidimo, kaj se pravzaprav dogaja. Trnava je sicer regulirana s pozidanim bregom, a nihče ni pričakoval takšnih količin vode v tako kratkem času, zato je zalilo središče kraja.

Debela plast blata

Zbrali smo se pri starejši, precej veliki hiši neposredno ob Trnavi. Na drugi strani sta župnijska cerkev in župnišče, ki sta nekoliko dvignjena. Cerkev je bila ves dan odprta, in kot je bilo mogoče videti, se je poplava ni dotaknila (bazilika v Petrovčah precej niže ob Savinji med Žalcem in Celjem žal ni imela takšne sreče). Del našega moštva, ki se mu je pridružila domačinka Nataša, je čistil notranjost – pritličje hiše, kjer so večino blata že odstranili, a je bilo treba še pošteno poribati tla. Drugi del – travnati pas neposredno ob ograji ob Trnavi – je čistil preostali del moštva. Pridružil se nam je tudi moški, ki je govoril angleško. Nisem čisto razumel, ali je on lastnik hiše, menda je kar precej tujcev na tem območju kupilo nepremičnine, glede na videz (svetli lasje z rdečkastim odtenkom) in tekočo angleščino pa sem predvideval, da je verjetno iz Skandinavije, a se je izkazalo, da je iz Rusije, da je po poklicu režiser in da mu je ime Denis. Tako kot znanemu ruskemu smučarju skakalcu. In je bil res »kul« družabnik v vseh pogledih, delal je z nami, nam vmes priskrbel tudi nekaj malice. No, meni res ni bilo veliko do hrane, razen toliko, da sem si potešil lakoto, ki se je začela oglašati kmalu po dvanajsti uri. Med pavzami pa sem seveda fotografiral z mobilnim telefonom. Zasajati lopato v mulj, ki se je nabral na travi, in to metati čez ograjo v reko, ni bil najlažji opravek, a s skupnimi močmi nam je uspelo. Sam pa sem se lotil tudi opravka, ki je deloval precej smešno: z golimi rokami sem čistil kovinsko vrtno ograjico, na katero se je obesilo precej ostankov blata. Kaj hočemo, tudi to je treba spraviti v red.

Med Rusi in Ukrajinci

V popoldanskih urah, ko smo končali delo pri tej hiši, smo dobili novo nalogo. V isti ulici domačini pridno praznijo kleti, v eni od hiš, ki je bila videti dokaj nova, potrebujejo pomoč. Imajo globoko klet in v njej polno predmetov, ki jih je zalila voda. Od oblačil, fasciklov, kovčkov pa vse do božičnih okraskov … Postavimo se v verigo in po stopnicah spravljamo ven pred hišo vse mogoče. S predmetov curlja umazana voda, precej neprijetno smrdi, pa si mislim: O, Bog se usmili, vse to gre zdaj v smeti?« Sodeč po govorici so stanovalci Ukrajinci, morda begunci, vsaj tako sklepam. In kakor mi uspe izvedeti, so v zelo dobrih odnosih z našim prvim gostiteljem iz Rusije. Ne, med njimi ni sovraštva.

Malo pred tretjo popoldne zunaj začne deževati, a k sreči ne za dolgo. Ljudje ne kažejo več žalosti, bolj otopelost. Poplave so žal odplaknile velik del njihovih spominov, žal se ne da ničesar rešiti. Cela ulica je naložena s predmeti, ki so jih ljudje znosili iz kleti. Ukrajinci se nam oddolžijo z vodko, kar dve steklenici so nam dali. In so nam prišle prav, kajti razkuževanje je v slabih higienskih razmerah prav tako nuja kot pitna voda. Z malim ameriškim tovornjakom nas domačini spet odpeljejo do gasilskega doma, kjer sledi topel obrok in pogovor z organizatorjem akcije Romanom Čretnikom, ki je vesel vsake pomoči ne glede na to, od kod pride. Pogovor teče tudi o tem, kako bodo ravnale zavarovalnice, ki so izplačevanje škode zelo omejile.

»Zmolite še kakšen očenaš …«

Ob koncu naše akcije pa še kratka ekskurzija proti Ljubnemu. Ves čas srečujemo gasilske avtomobile. Tudi vojsko (slovensko, hrvaško …). Ustavimo se na kraju, ki ga že dobro poznam: Športni center Prodnik. Če se spomnite, sem pred nekaj tedni v Demokraciji objavil reportažo. Spodnja hiša še stoji, si oddahnem. Cesta, ki ločuje hišo in parkirišče, je strahotno blatna. Žal pa je brežina povsem spremenjena, čolnarne ni več, kajakov tudi ne. Ganljivo snidenje z Edijem Jurjevcem, ki mi da izjavo za Nova24tv.si. Pove nam, kako je skušal rešiti, kar se je rešiti dalo, kako so ga ljudje klicali od vsepovsod, zagotavljali pomoč, materialno, pa tudi prostovoljce. Marijina kapelica še stoji, pravi, kamp tudi. To je tudi edini kamp, ki je preživel ujmo, saj so ga gradili na skali in ne ob vodi. In ganjeno prosi gledalke in gledalce, zmolite kakšen očenaš za nas. Voda je naredila veliko škodo v hlevu, mnoge živali niso preživele, vrt s povrtninami je pokrila debela plast peska. Prihajajo prostovoljci, tudi iz drugih držav, denimo iz Češke. V spodnji hiši, kjer je bila do nedavnega restavracija, je vse založeno s tem, kar jim je uspelo rešiti iz kleti. Točilni pult deluje normalno, postrežejo nam pijačo. Nato se premaknemo čez cesto na zgornji del, ki je k sreči ostal dokaj nepoškodovan, čeprav je tu hudourniški potok naredil kaos. V zgornji restavraciji so zunaj gasilske klopi in mize, mnogi prostovoljci so tu na večerji. Gospod Edi nas povabi na pečenega prašiča in pivo. Streže nam osemletna Živa, ki nas prijetno preseneti.

In še zadnji opravek po slovesu od Edija: snemanje brega Savinje pri Mozirju, kjer vidimo tudi narobe obrnjen kombi na drugi strani. In vrnitev proti domu. Dela bo še dovolj. Tako da tisti, ki imate priložnost, pa je nočete izkoristiti, sporočamo: ne veste, kaj zamujate. Kajti ob bratskem druženju delo lahko postane zelo prijetno, čeprav v žalostnih okoliščinah.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine