Piše: Gašper Blažič
Pri debatah o slovenski osamosvojitvi in slovenski državnosti se velikokrat pojavi teza, da je slovenska tranzicijska levica oz. stare sile, ki so jih v tistem času predstavljale preoblikovane družbenopolitične organizacije (ZKS, ZSMS, SZDL), nasprotovala, da Slovenija postane samostojna in neodvisna država.
To tezo je treba nekoliko pojasniti, saj je deloma preveč stereotipna in lahko vodi tudi do napačnih sklepov, ki vplivajo tudi na zgrešen pogled na sedanje politično dogajanje. Seveda se je mogoče v glavnem strinjati s tem, da omenjeni del slovenske politike osamosvojitvenim procesom ni bil naklonjen, kolikor bi ti procesi predstavljali diskontinuiteto s prejšnjo državo in dotedanjo socialistično družbeno ureditvijo.
Pragmatičen odnos do nacionalnega vprašanja
Uvodoma je treba pojasniti, da v času Kraljevine SHS oz. Kraljevine Jugoslavije komunisti niso bili naklonjeni tej državni tvorbi, verjetno predvsem zato ne, ker so bili nasprotniki monarhičnih ureditev. Tako je 1. junija 1924 prišlo celo do krvavega spopada med komunisti in pripadniki Orjune (jugoslovanski nacionalisti) v Trbovljah. No, tu je treba povedati, da v primeru Orjune ni šlo za prave nacionaliste, saj so bili predvsem zagovorniki centralizma in unitarizma, mladi liberalci torej. Zagovarjali so namreč jugoslovanski unitarizem in centralizem ter nasprotovali vsakemu »plemenskemu separatizmu« in internacionalizmu delavskih strank. Zato je razumljivo, da jim ni bila naklonjena niti SLS, prav tako tudi ne t. i. stari liberalci, pa čeprav so bili tudi oni protikomunistično usmerjeni. Komunisti so imeli do nacionalnega vprašanja razmeroma pragmatičen odnos, saj je bilo bistveno, da prevzamejo oblast ne glede na to, ali se to zgodi v Jugoslaviji ali pa v samostojnih enotah razparcelirane jugoslovanske države. Zato so kasneje zagovarjali federalizem, v času 1941−1945 pa niso izključevali niti možnosti, da bi šla Slovenija povsem na svoje, vendar je zmagala projugoslovanska opcija, ki jo je od slovenskih režimskih funkcionarjev močno zastopal Stane Dolanc.
Po Titovi smrti je imel Dolanc močan vpliv na Milana Kučana v obdobju med letoma 1982 in 1986, ko je bil Kučan v Beogradu slovenski predstavnik v predsedstvu CK ZKJ. Dolanca nacionalno vprašanje ni pretirano zanimalo, bil je predvsem branilec obstoječe družbene in politične ureditve, kar je izrazil leta 1972 s svojim najbolj znanim in razvpitim citatom (»…če ne bi bili mi /na oblasti/, bi to pomenilo, da je nekdo drug …«).
Vpliv Miloševića in beograjskega »trdega jedra«
To je seveda zelo kratek pregled mogočih vplivov na kasnejše politične interese v času osamosvajanja. Kot je znano, je Kučan kot predsednik CK ZKS leta 1986 zastavil ambiciozen program uresničitve »novega socializma« oz. »socializma po meri ljudi«. Takrat so se pod vplivom predloga ustavnih sprememb, ki bi »preveč federalizirano« Jugoslavijo po Titovi smrti poenotile, začeli politični spopadi med Ljubljano in Beogradom, beograjsko »trdo jedro« iz JLA je namreč očitalo slovenskim komunistom, da ne znajo narediti reda in rušilcev socializma (denimo Nove revije, Mladine …) spraviti tja, kamor spadajo. Sočasno pa se je že začel krepiti novi srbski nacionalni junak, »vožd« Slobodan Milošević, tedaj formalno še šef CK ZK Srbije, ki je sprožil procese notranje diferenciacije in čistk v srbskih režimskih strukturah, kar je močno vplivajo na dogajanje po vsej državi. Slovenski komunisti so morali odgovoriti pragmatično: za zadostitev zahtevam po »zaščiti ustavne ureditve« so poskrbeli za aretacijo in proces proti četverici JBTZ, umazano delo so pri tem prepustili JLA, da bi si sami po pilatovsko umili roke. Hkrati so začeli krepiti republiško avtonomijo, da bi se zavarovali pred pastmi t. i. demokratičnega centralizma iz Beograda. A sprva so skupščinski delegati celo podprli sporne ustavne amandmaje, ki bi ogrozili Slovenijo, pritisk novonastajajočih demokratičnih sil leta 1989 pa je sprožil odziv komunistov, tako da so po Majniški deklaraciji objavili svojo Temeljno listino Slovenije, ki je bila na prvi pogled zelo podobna Majniški deklaraciji, vendar je v nasprotju s »suvereno državo slovenskega naroda« terjala preoblikovano Jugoslavijo in prenovljen socializem. Še isto leto so septembra tudi sprejeli za Beograd sporne amandmaje k republiški ustavi.
Miloševićev načrt »amputacije« Slovenije
Iz razglasa Temeljne listine Slovenije – v javnost jo je poslala SZDL in je ne smemo zamenjevati s Temeljno ustavno listino iz leta 1991 – je bilo jasno, da bi utegnili slovenski komunisti pod določenimi pogoji podpreti tudi samostojno Slovenijo, če dogovor o preoblikovanju Jugoslavije ne bi bil dosežen. Zato so veliko energije vlagali prav v to in s tem trčili ob neposredne interese Miloševićevega kroga, ki je bil zaradi slovenskih predlogov razdražen in je reagiral celo z napovedjo mitinga resnice, do katerega pa ni prišlo. Reakcije Miloševića in njegovih oprod so bile dejansko voda na mlin ZKS, prav tako tudi 14. kongres ZKJ, ki se je končal z odhodom slovenske delegacije. Kot je znano, je bil Kučan kasneje izvoljen za predsednika Predsedstva RS in je tudi prevzel pobudo, da tudi po plebiscitu drugim predsednikom jugoslovanskih republik (brez pokrajin in brez predstavnikov zveznih oblasti) ponudi predlog razdružitve Jugoslavije. Kot je znano, Milošević ni sprejel tega predloga, ker je v tem času že sprejel plan B – namesto »Srboslavije« (unitarizirane SFRJ) je predvideval projekt Velike Srbije, ki ni več upoštevala starih avnojskih meja med republikami, Velika Srbija pa je predvidevala tudi del ozemlja Hrvaške z zahodno mejo na liniji Karlobag−Karlovac−Virovitica. Milošević je nekaj časa celo računal, da bi neposlušno Slovenijo amputiral od Jugoslavije (podobno so načrtovali s Hrvaško konec 30. let 20. stoletja, a je ta načrt preprečil sporazum Cvetković-Maček), vendar bi to pomenilo, da bi se Slovenija mednarodno izolirala in ostala brez nasledstva (v vodo bi padlo tudi nasledstvo osimskih sporazumov, ki so urejali vsa italijansko-jugoslovanska vprašanja iz časa po drugi svetovni vojni). Jasno je bilo tudi, da mednarodno okolje ni bilo naklonjeno morebitni »enostranski« osamosvojitvi Slovenije, saj se je Evropa takrat združevala, združevali sta se obe Nemčiji itd., medtem ko so na slovensko osamosvajanje gledali kot na separatizem in secesionizem, skrajno nevarno avanturo torej, ki bi vodila v vojno. Šele obramba proti agresiji JLA je nekoliko omajala trda stališča ameriške in evropske realpolitike.
Razlog za nasprotovanje tudi sodelovanje s KOS
Prav tovrstno dogajanje pojasnjuje, zakaj je celo Demos precej časa zadržano govoril o možnosti preoblikovanja SFRJ v konfederacijo, a očitno je Kučana in stranke, ki so nastale iz DPO, torej SDP, LDS in socialistične stranke, osamosvojitev motila iz prestižnih razlogov, saj jim je Demos jemal pobudo. Prvič se je to zgodilo že novembra 1990, ko je Demos na internem sestanku v Poljčah sprejel odločitev o plebiscitu, kar je Kučana in parlamentarno »rdečo trojico« tako razdražilo, da so postavili zelo ostre pogoje. Vsaj v času pred plebiscitom je bilo tako mogoče začutiti nekaj politične enotnosti, ki pa je po plebiscitu spet izpuhtela, saj so se spet pojavila stara nasprotovanja, češ da na plebiscitu nismo odločali o »odcepitvi«, o kateri je Kučan govoril, da ni njegova intimna opcija. Hkrati pa so projekt »odcepitve« ves čas podtikali Demosu, češ da hoče Slovenijo spraviti iz Jugoslavije »na horuk« in brez premisleka. Ob tem so najbolj nagajali prav pri vzpostavljanju obrambnega sistema – denimo pri glasovanjih v parlamentu pa z Deklaracijo za mir. Verjetno tudi zaradi Kučanove tihe privolitve v razorožitev TO in tudi zaradi sodelovanja nekaterih poslancev ZSMS oz. LDS s KOS JLA, ki jo je v skupščini na grotesken način zastopal polkovnik Milan Aksentijević, ki je celo javno pohvalil Romana Jakića. Razloge za nasprotovanje osamosvojitvi zlasti pri ZSMS pa je treba iskati tudi v tem, da so v svojih programskih izhodiščih podpirali anacionalno agendo, ki jo še najbolj ponazarja sintagma, znana pri Sorosu, »odprta družba« in se danes kaže v ideologiji »prebujenja«. In tudi to je razlog, zakaj je bilo toliko nasprotovanja levičarjev osamosvojitvi.
