Piše: Nina Žoher (Nova24TV)
Belgijski evropski poslanec iz vrst Prenovimo Evropo Guy Verhofstadt se je znašel med akterji, ki so naenkrat blazno zaskrbljeni nad stanjem medijev v Sloveniji. Odkar se je pojavil famozni članek Politica z obtožbo, kako naj bi predsednik vlade Janez Janša ustrahoval in preganjal medije, ki mu niso povšeči, je mogoče opaziti zaskrbljenost s strani Verhofstadta. Kljub temu, da je bilo s strani premierja Janeza Janše in številnih slovenskih intelektualcev na podlagi vrste argumentov pojasnjeno že večkrat, da gre za zapis, ki ne pije vode, se Verhofstadt ne uda.
Guy Verhofstadt se je tokrat obregnil ob zapis Janeza Janše, ki je v odzivu na poplavo serviranih lažnih novic glede stanja medijev v Sloveniji zapisal naslednje: “Če ponavljaš laž dovolj pogosto, ta postane (resnica) novinarstvo”. Janša se je s tem konkretnim zapisom odzval na Kleine Zeitung, ki je tokrat lansiral obrabljeno pocestno šalo, o “Maršalu Twitu” in se nanaša na to, kar gre domačim levičarjem neizmerno v nos – da aktualni premier rad zaobide (njihove) osrednje medije in svoje misli sporoča neposredno preko družbenih omrežij ter se tako izogne manipulacijam, njegov glas pa je bolj slišan.
Verhofstadt je na Twitterju zapisal, kako naj bi Janša s tem nadaljeval napad na svobodne medije in ob tem Evropsko komisijo in Evropski svet pozval, da naj ukrepata preden Slovenija prevzeme predsedovanje Svetu EU in postane tretja država, ki je po njegovo tako “nedemokratična” kot sta Madžarska in Poljska. Janša Verhofstadtu ni ostal dolžan in ga je pozval, naj se vendarle umiri. Glede na to, da je znano, da je Belgija država, ki ima za seboj kolonialno preteklost, kralj Leopold II. pa velja za vladarja, ki je na račun svojih kolonialnih teženj, slovel po svoji krvoločnosti, mu je Janša serviral naslednje: “Niste več vodja kolonialne sile. In tudi Slovenija ni Kongo.”
Očitno je zapis Verhofstadta razburil, saj je v odzivu odvrnil: “Potem pa se prenehajte z njo obnašati, kot da gre za vašo kraljevo oblast. Pravice, svoboščine in vrednote so v pogodbah EU, pod katere se je vaša država podpisala, Slovenci stojijo za njimi in te služijo njihovim interesom, ne vašim. Pustite novinarje pri miru, pika!” Janša mu na to seveda ni ostal dolžan in mu je v odzivu pojasnil, da so Slovenci tisti, ki odločajo o svojih interesih, ne pa on. “Prenehajte s pokroviteljstvom. Osredotočite se raje na slab volilni rezultat doma. Najprej si morate prislužiti zaupanje lastnih volivcev, nato pa pridigajte drugim.”
Ime nekdanjega belgijskega premierja, ki se zadnje čase rad obrega ob Janšo, se je po poročanju britanskega Expressa v preteklosti omenjalo v povezavi s podjetjem, ki je bilo omenjeno v Rajskih dokumentih, ki so ponudili vpogled v svet davčnih utaj. Verhofstadt, ki je obtožbe označil, kot lažne novice v najčistejšem pomenu, je očitno sedaj velik del svoje pozornosti usmeril v našo državo in razpredanje o stanju, ki vlada pri nas. Kmalu potem, ko se je po neuspeli nezaupnici pojavil članek Lili Bayer glede domnevnega ustrahovanja novinarjev pri nas, je namreč na Twitter zapisal, da ko novinar zastavi vprašanja glede medijske svobode, ustrahovanje ne predstavlja odgovora. Pri tem je označil Janšo in dodal, da je nujno, da Evropska unija brani svobodo tiska in kritično novinarstvo. “Kot član Evropskega sveta bi moral predstavljati vzgled!”. Na zapis evropskega poslanca se je Janša odzval in zapisal, da so na vladi odgovorili na prav vsa njena zastavljena vprašanja, kar pa so pri Politicu ignorirali. “Kdo koga ustrahuje?”
Četudi Verhofstadt ni naklonjen Janši, bi si lahko vsaj prebral kakšen argument s strani kakšnega intelektualca in bi lahko kaj kmalu videl, da gre v primeru Bayerjeve bolj za prosti spis kot navajanje dejstev. Kot je pojasnil sociolog in dekan Fakultete za uporabne družbene študije dr. Borut Rončević je slika, ki jo je naslikala o stanju medijske svobode v Sloveniji popolnoma napačna. “Razlog za to, da je slika napačna je v tem, da ni korektno opravila svojega novinarskega dela,” poudarja in dodaja, da tega dela ne bi niti poimenoval novinarsko delo, ampak gre za aktivizem in politično agitatorstvo. Poleg tega, da ni upoštevala nobene sistematične evidence, torej ustreznih znanstvenih raziskav oziroma pregledov medijskega prostora na Slovenskem, je problematično tudi to, da, sploh ni jasno, s katerimi sogovorniki je govorila, v članek pa ravno tako ni vključila odgovora s strani vlade, ki ji je bil podan.
Nedvomno bi bilo na mestu, da bi si Verhofstadt, preden se ta zapleta v spore, pogledal izsledke nedavne raziskave o medijski krajini v Sloveniji. Tako bo lahko jasno videl, da javni medij, od katerega se pričakuje nepristranskost, izstopa v svoji neuravnoteženosti, v ostalih osrednjih medijih pa je vidna prepoznavna politična in nazorska nota. Med temi izrazito prevladujejo leva stališča nad desnimi. Tisti, z daleč največjim dosegom dnevnih bralcev izražajo protivladna stališča in so veliko bolj naklonjeni sedanjim levim opozicijskim strankam. Ravno iz tega razloga pa je težko na resen način govoriti o nekem zatiranju medijev v Sloveniji.
