Piše: Bogomil Pockaj
Številni primeri ugrabitev otrok še iz časa ministrice Anje Kopač Mrak (SD) vse do danes ostajajo nerazrešeni. Med njimi je tudi moj primer ugrabitve hčerke na Kitajsko ob pomoči CSD in policije in to brez sodne odločbe.
Sem oče, danes 7 letne deklice, ki je bila konec 2016 leta v Sloveniji ugrabljena in odpeljana na Kitajsko ob pomoči CSD in policije v Ilirski Bistrici in to brez sodne odločbe. Dežurna socialna delavka Nina Bavdek (CSD Cerknica) je ob pomoči policistke Ane Borovnik (PP Ilirska Bistrica) izvedla odvzem otroka na policijski postaji v Ilirski Bistrici kljub mojemu nestrinjanju. Po insceniranem družinskem nasilju, zrežiranem s strani kitajske ambasade v Ljubljani je bila Liang (mati otroka), kljub temu, da je bila povzročiteljica nasilja, premeščena skupaj s hčerko varno hišo v Piranu. CSD Ilirska Bistrica z direktorico Kristino Zadel Škrabolje se je v dogajanje vključil naslednji dan. Sledila je premestitev Liang iz varne hiše v Piranu v varno hišo v Ljubljani bližje kitajski ambasadi od koder je CSD Ilirska Bistrica skupaj s podizvajalem društvom Ženska svetovalnica Liang omogočil odhod na Kitajsko skupaj z otrokom. Izgubil sem stik s hčerko. Potem se je zame začel pravni boj, ki traja še danes. Moj primer je le eden od mnogih. Seveda pa se tak organizirani kriminal na državni ravni ne more zgoditi brez žegna najvišjih ljudi na pristojnem ministrstvu, zato vsi akterji tudi nikoli niso sodno preganjani. Mogoče je v ozadju ugrabitev otrok celo trgovina z ljudmi, ampak kaj, ko pri nas nimamo organa, ki bi to preveril. Vse inšpekcije nikoli ne odkrijejo nobene nepravilnosti in varne hiše so na tajni lokaciji, da niti policija ne ve kje so. Sistem v sistemu. Kljub temu, da je nad Kristino Zadel Škrabolje viselo kar nekaj sodnih postopkov zaradi nepravilnosti na CSD Ilirska Bistrica ji je takratna ministrica Anja Kopač Mrak (SD) celo zagotovila napredovanje v regijsko direktorico – politično nastavljeni kader, jasno zaščitena kot kočevski medved in to s strani stranke, ki se najbolj pritožuje nad stanjem demokracije in človekovih pravic v državi.
Gremo sedaj k sodnim postopkom. Najprej sem dobil s strani sodnice Darje Morelj zavrnjeno zahtevo po začasnem skrbništvu, ki sem jo vložil še pred odhodom Liang na Kitajsko. Sodnica je prošnjo zavrnila z utemeljitvijo, da nisem uspel dokazati, da je otrok na Kitajskem v smrtni nevarnosti in zato ni potrebe, da se mi zagotovi stik z otrokom. Seveda vse kar je sodnica lahko naredila v tistem trenutku je to, da poskuša legalizirati ugrabitev, saj otroka ni bilo več v državi. Potem sem dobil še odgovor tožilke Nedice Merlo na kazensko ovadbo, kjer je pisalo, da so tovrstne mednarodne ugrabitve otrok v Sloveniji popolnoma zakonite, čemur je pridruženo mnenje izdal tudi sodnik Tomaž Smrtnik, ki je napisal, da so ženske svobodna bitja in lahko odpeljejo otroka kamor želijo. Seveda, potrebno je bilo zaščititi socialne delavke in policistko pred sodnim pregonom. Pri nas imajo socialne delavke tako moč, da lahko otroka vržejo iz Tromostovja v Ljubljanico, pa bodo kljub temu vsi sodniki trdili, da je to popolnoma zakonito in v največjo korist otroka. Policija pa še nudi asistenco temu kriminalu.
Če pogledamo kaj sedaj pravijo zakoni. Tukaj najbolj bode v oči Istanbulska konvencija, ki kot žrtve družinskega nasilja priznava le ženske in deklice, moški so pa avtomatično lahko samo povzročitelji nasilja. Za žensko je dovolj le to, da vzklikne: „Jaz sem velika žrtev nasilja!“, pa že takoj letijo vse službe skupaj in ji zagotovijo mesto v varni hiši skupaj z otrokom. Otroka se odpelje na skrito lokacijo in oče pri tem izgubi stik z otrokom. Potem so tukaj še interna pravila varnih hiš za katera pa nihče ne ve, da sploh obstajajo, po katerih mora oče sprožiti ločitveni postopek, da lahko spet vidi svoje otroke. Ti postopki v katerih oče potem dokazuje, kaj se je dejansko zgodilo potem trajajo desetletja, dokler otroci prej ne odrastejo. Medtem se očetu vneto preprečuje stik z otroci na vse možne načine in omogoča materi zlorabo ne samo zakonov, pač pa tudi pravic in koristi otroka. Vse s podporo CSDjev, policije in sodišč – njihovo sodelovanje je lepo opisano v Zakonu o preprečevanju nasilja v družini. Seveda vsi ti postopki niso namenjeni pomoči komurkoli, še najmanj pa zaščiti otrok, ki so v tem primeru največje žrtve. Vprašljiva je tudi skladnost teh zakonov z ustavo. Seveda so ti protislovni zakoni sprejeti samo zato, da sodišča potem lahko pišejo krive sodbe, kjer se pravice žrtev še nadalje kršijo.
Med Slovenijo in Kitajsko obstajajo ogromne razlike v obravnavi družinskega nasilja. Na Kitajskem je družina sveta in se nihče vanjo ne vtika. Niti policija. Pri nas se pa vse institucije trudijo, da ti družino čimprej razbijejo. Če greš v komunistični in diktatorski Kitajski na policijsko postajo prijaviti družinsko nasilje, ti kitajski policist reče: „Prinesi mi sodno odločbo in jaz se bom ravnal po njej“. V visoko demokratični in svobodni Sloveniji se ti pa kar prometni policist loti urejati skrbništvo skupaj s socialno delavko, ki ti lahko pride tudi na dom v stilu Stalinove NKVD in ti odpeljejo otroka nekam brez nobene odločbe sodišča. Sodišča pa potem naknadno potrdijo, da je tako prav in skladno z zakoni v izogib kakim kazenskim ali odškodninskim tožbam proti državi ali CSD. Postopki naših državnih inštitucij se od leta 1945 niso spremenili popolnoma nič.
Ministrovanje Anje Kopač Mrak (SD) je bilo eno najbolj poraznih s številnimi ugrabitvami otrok. Tukaj imamo tudi primer Koroških dečkov, ki sta ravno tako bila ugrabljena s strani CSD in sta še danes v rejništvu. Ko država vidi, da ne more zmagati v sodnih postopkih, začnejo sodišča te postopke ciklati do vrhovnega sodišča pa spet nazaj na prvo stopnjo v upanju, da bo tožnik prej umrl in se bo problem rešil sam od sebe. Obenem pa je treba preprečiti odhod primera na Evropsko sodišče za človekove pravice, kjer bi država seveda gladko izgubila. Potem imamo primer Jeseniške deklice, ki je bila pretepena do smrti s strani lastne matere, pa kljub temu za to ni nikoli odgovarjala nobena socialna delavka niti sodnica. Taki materi so sodišča po priporočilu CSD dodelila polno skrbništvo nad otrokom, oče je pa lahko otroka videl približno tako pogosto kot Dedek Mraz. Potem se je med ministrovanjem Ksenje Klampfer (SMC) zgodil rahel premik na bolje. Leta 2019 je bil sprejet novi Družinski zakonik, ki pa je socialnim delavkam še vedno omogočal ugrabitve otrok, ampak le za 12 ur dokler primer ni prišel pred sodnika. Sodnik bi potem ugotovil, da otrok tisti trenutek ni smrtno ogrožen in da lahko skupaj z materjo zapusti državo. Država je s tem zakonom samo legalizirala podobne ugrabitve, kot je bila moja. Sprejeto je bilo tudi pravilo, da matere ne smejo same z otrokom preko letališča na Brniku odpotovati v tujino brez sodne odločbe. To sodno odločbo pa seveda ni težko dobiti, saj sodnik v 12 urah ne more ustrezno zakonsko ovrednotiti primera in seveda lahko samo legalizira ugrabitev. V primeru, da socialne delavke z mrežo podizvajalcev, ki se najbrž konča pri kriminalnem podzemlju ne spravijo matere z otrokom ven iz države še pred potekom teh 12 ur. Namreč v 12 urah lahko tudi preko kakega drugega letališča prideš tudi v Tokio in se pred sodnika postavi de-fakto situacija v kateri lahko samo naknadno legalizira ugrabitev, saj je materi na begu med početjem kriminala nedopustno preprečiti, da s sabo odpelje še otroka. Med pandemijo virusa so sedaj potovanja močno omejena in imamo takih primerov manj. Med trenutnim ministrovanjem Janez Cigler Kralja (NSi) pa zadeve stojijo v nekakšnem zimskem mirovanju. Ne zgodi se nič pomembnega, niti v pozitivnem niti v negativnem smislu. Nobeni novi zakoni za zaščito pravic otrok in očetov niso sprejeti na tem področju.
Rešitev nastale situacije je lahko le v reorganizaciji socialnih služb. Centrom za socialno delo je potrebno vzeti pravico do kakršnekoli udeležbe v odločanju o otrocih, ker za to niti niso usposobljeni. Socialna delavka ni niti otroški psiholog, niti pediater, pedagog ali pravnik. Nič ni, odloča pa o vsem. Ravno tako so prometni policisti usposobljeni samo za urejanje prometa, ne pa skrbništva. Potrebno bi bilo ustanoviti novo službo, ki bi skrbela samo za otroke in kjer bi zaposleni iz različnih področij uravnoteženi po spolu skrbeli izključno samo za največje koristi otrok. Trenutno pa imamo socialne službe prežete s feministično ideologijo po kateri je mati nedotakljiv Bog, oče pa navadna smet, ki nima nobenih pravic, oziroma mora te pravice iskati v 10-letnih sodnih postopkih. Glede na to, da so v Sloveniji mednarodne ugrabitve otrok popolnoma zakonite in to potrjuje cela paleta socialnih delavk, policistov, sodnikov in tožilcev, tudi sam razmišljam o tem, da bi odprl en popoldanski s.p., s katerim bi očetom pomagal ugrabiti otroka in ga odpeljati v tujino v izogib ločitvenim sodnim postopkom v katerih oče izgubi praktično vse. Kateri oče bi pa želel izgubiti stik z otrokom, če se pa lahko temu izogne s preprosto zakonito ugrabitvijo otroka. Očetje smo tudi svobodna bitja. Pri tem lahko sodišča tudi zapremo, saj ne služijo nobenemu namenu več, ampak se vse probleme reši z ugrabitvijo. Pa še zaslužil bi. Po zaključenem postopku bi račun za opravljeno storitev poslal na ministrstvo. Ministrstvo in Mestna občina Ljubljana namreč take postopke še financirajo preko podpore različnim društvom, kot je Ženska svetovalnica, ki na račun mizerije drugih tudi lepo živi. Čudi me, da se takega legalnega posla do sedaj še noben oče ni domislil. Namreč pri nas je lahko socialni delavec že vsak, ki ima 5 minut časa in že lahko začne drugim urejati življenja. Feminizem je velik biznis na račun katerega številna društva prejemajo denar od države, zato da drugim lahko uničujejo življenja.
Jaz kot navadni državljan imam na voljo le ljudsko iniciativo. Tako sem preko svoje spletne strani začel peticijo za zbiranje podpisov za spremembo Družinskega zakonika in odvzem pristojnosti CSDjem nad otroci. Nobenih ugrabitev otrok več! Niti za 5 minut. Enakopravno starševstvo v največjo korist otrok.
Mojo celotno zgodbo si lahko preberete na tej povezavi, kjer lahko tudi podpišete peticijo: http://odpikajmocsd.monster
