Piše: Gašper Blažič
Naš občasni kolumnist Franci Kindlhofer nas je obvestil o tem, da so otroci ene od blejskih osnovnih šol konec aprila nastopili na borčevski proslavi, zaradi česar se je pisno obrnil na ravnateljico omenjene osnovne šole. Slednja se je, kot pravi, odzvala s sprenevedanjem.
Proslava naj bi se zgodila 25. aprila letos, torej malo pred dnevom upora, ki velja za osrednji borčevski praznik.
Tanja Müller, ravnateljica OŠ dr. Josipa Plemlja, je namreč Franciju Kindlhoferju odgovorila, da je med temeljnimi nalogami šole vzgoja za demokratične vrednote, domoljubje, spoštovanje človekovih pravic in kulturne dediščine. “A ste res prepričani, da so ravno te vrednote nekaj, za kar se zavzema ZZB NOB? Organizacija, ki ovira razkrivanje zgodovinske resnice, razkritje vseh zločinov komunistočne revolucije, ki ovira dostojni pokop od njenih ustanoviteljev umorjenih žrtev? Živite Vi na nekem drugem planetu, ali v večnem strahu za svojo službo. Ali ste mogoče celo sami prepričani, da je bilo petinštirideset let komunistične diktature v Sloveniji nekaj pozitivnega?” jo je v pismu nagovoril Kindlhofer. Nadaljevanje pisma objavljamo tukaj:
Vi mislite, da nastop učencev Vaše šole ni bil politično obarvan. V resnici pa je delovanje šole odsev politične volje družbe in vlade. Vi ste imeli mogoče v mislih ideološko barvo in ste hoteli reči, da ta ni bila rdeča. Tudi, če bi nekateri učenci želeli na lastno željo sodelovati na tekšni ideoliško obarvani prireditvi, bi morala biti šola tista, ki bi jim morala vsaj prepovedati, da ne bi nastopili v imenu šole in, da zastopajo svoje privatno mnenje ali mnenje svojih staršev.
Imeti različne poglede na zgodovinske dogodke ni isto, kot podpora zločinskim organizacijam in njihovim akterjem. Če je šola tako liberalna, da zagovarja različne pogleda na družbo, zakaj je potem iz šol izločen verouk, ki ne zagovarja nobe politične usmeritve ali ideologije, ampak skrbi le za človeško etiko. Saj je vera tudi važen faktor naše kulturne dediščine in od nekdaj porok za ohranitev slovenskega jezika.
Ker ste omenili, da se boste o tej problematiki pogovorili tudi na Svetu šole, vam tukaj dodajam majhno podporo za lažje razumevanje mojega izvajanja.
To je kratek izrez zaslišanja voznika UDB, Jakoba Ugovšeka pred Preiskovalno komisijo Državnega zbora Republike Slovenije o raziskovanju povojnih množičnih pobojev na 13. seji 9. maja 1994, ki jo je vodil predsednik komisije, dr. Jože Pučnik.
Jakob Ugovšek: Ja, potem pa sva bila poklicana dva – jaz in eden z avtobusom. Šla sva v Slovenj Gradec. V Slovenj Gracu sva nekaj naložila in skozi nakladala: v Slovenj Gradcu, Velenju, Šoštanju, Šmartnem ob Paki, Braslovčah, Žalcu zadnjikrat.
Dr. Pučnik: Kaj ste nakladali?
Jakob Ugovšek: Nakladali ljudi. Nekaj moških, nekaj žensk. Te so ločili. Ženske so dali v avtobus, moške na tovornjak in sta bila oba vozila polna cca. 60 do 70 jih je bilo na obeh. Peljala sva in proti večeru sva prišla v Celje. Tam sva stala cca. dve tri ure, da se je popolnoma stemnilo. Tam so prišli gor stražarji, tisti vojaki te edinice. Bilo jih je precej.
Dr. Pučnik: So bili to Slovenci ali so bili kakšne druge narodnosti?
Jakob Ugovšek: Sami Slovenci. Druge narodnosti, kolikor sem jaz vedel in poznal takrat, je bil samo šofer avtobusa. Peljemo jih dol v Brežice, tam je bil tisti pancergraben in tam sva zapeljala. Najprej so stražarji odpeljali moške in so prišli čez cca. tri četrt ure, uro nazaj. In so prišli nazaj po ženske. Ženske so pa takrat bile vse v avtobusu in so jih stražarji tisti čas, ko so še drugi stražarji prišli nazaj, so oni vse ženske do golega slekli. In prej so še moškim in potem še ženskam vse ure in zlatnino pobrali, da je bilo tiste zlatnine za eno aktovko. Tisto zlatnino je meni komandant dal in rekel: „Na, to čuvaj, pa da boš v Celju dal Zdovču“ To sem jaz v Celju njemu izročil v njegovi pisarni in zgleda, da so si to vse sami razdelili.
Sedaj se pa zamislite, na proslave kakšnih prirediteljev pošiljate Vaše učence.
Prilagamo tudi fotografije korespodence:
