Ta vikend smo bili ponovno priča neodgovornemu ravnanju, ne zgolj posameznikov pač pa kar večjih skupin ljudi. Temu pojavu je poleg neodgovornosti botrovalo poročanje medijev, da naj bi bili nekateri ukrepi protiustavni, ker njihovo podaljšanje ni bilo zapisano v uradnem listu – kar so očitno nekateri interpretirali, kot da tudi virus več ne obstaja. Ni tehtnega razloga za upoštevanje ukrepov, če nas za kršenje ne morejo kaznovati. Virus nam pa tako ali tako nič ne more, si očitno mislijo nekateri.
Virus je, virusa ni. Ukrepi so preveč restriktivni, ukrepi so bili premili in prepozni. Lahko bi nam lepo povedali, ne pa da nam samo grozijo in nas strašijo. Eh, če nam ne morejo napisati kazni, ukrepov nima smisla spoštovati. Tako nekako poteka razmišljanje nekaterih pripadnikov slovenskega naroda v zadnjih mesecih. Medtem ko smo spomladi virus vzeli resno in se temu primerno tudi obnašali, pa v jesensko-zimskemu valu nič ne kaže na to, da bomo širjenje okužbe zamejili. S svojim ravnanjem prav gotovo da ne. Medtem ko v nekaterih drugih državah ukrepe že rahljajo in bodo morda celo imeli kaj od “veselega” decembra, je pri nas marsikateri otrok ostal brez Miklavževega darila, saj so nenujne trgovine še vedno zaprte. Vendar pa nas tudi ta izkušnja nič ne izuči, kar je bilo videti tudi po fotografijah različnih druženj in miklavževanj. Kako in kdaj se je drugi val epidemije sploh začel in ali bomo iz drugega vala v Sloveniji zdrsnili naravnost v tretjega?
S tem vprašanjem se ukvarjajo tudi ustvarjalci in sodelavci COVID-19 Sledilnika, pri katerem že od začetka epidemije poskrbijo za marsikateri uporaben in dobrodošel podatek. Tako lahko na njihovi spletni strani med drugim tudi preberemo, da začetek drugega vala epidemije novega koronavirusa verjetno lahko umestimo nekje v konec maja 2020, ko so se začeli vrstiti novi primeri okužb. Eksponentna rast se je začela na videz umirjeno, počasi. Najprej en primer, potem dva, nato štirje in tako dalje. Epidemični val se je od okvirnega začetka v maju ali juniju do začasnega vrha v juliju širil resnično počasi, kar je razvidno tudi na spodnji sliki. Tedensko povprečje pozitivno potrjenih primerov je od ena do dvajset raslo več kot štiri tedne. Torej, vsaj na videz zelo počasi. Kaj resnično pomeni rast od enega do dvajset primerov v štirih tednih? Na prste lahko preštejemo, da se je podvojitev v tem primeru zgodila hitreje kot vsak teden ali sedem dni. V povprečju se je podvojitev zgodila na 6,6 dneva, kar je hitreje od podvojitvenega časa v oktobru ob vrhuncu rasti, ko je v povprečju čas podvojitve znašal približno 6,8 dneva. To pomeni, da je bila širitev pravzaprav hitra v smislu podvojitve primerov, in izkazalo se je, da je bila ta celo hitrejša kot oktobra na vrhuncu rasti drugega vala. Nato je sledil julij, ko se je hitro podvajanje števila okuženih nenadoma ustavilo. Videti je bilo, kot da je virus postal manj prenosljiv, skoraj kot da bi izginil.
Z virusom se takrat sicer verjetno ni zgodilo prav nič posebnega. Edino kar se je spremenilo, je bilo naše obnašanje. Bili so poletni meseci in počitnice, ljudje so odšli na morje. Tistim, ki so prišli iz držav s slabšo epidemiološko sliko, so se odrejale karantene. V medijih se je občasno govorilo o nekaj lokalnih izbruhih, a so ti kmalu poniknili. Julija je število potrjenih primerov počasi padalo. Od tedenskega povprečja nekaj nad 20 primerov do v povprečju 10 primerov na dan, je trajalo skoraj ves mesec, kar kaže na to, da je število primerov padalo zares počasi. Razpolovni čas števila dnevno potrjenih primerov je bil od 4. julija do 5. avgusta v povprečju 28 dni. Ob nespremenjeni stopnji upadanja bi do povprečno enega potrjenega primera na teden prišli v začetku novembra, kar je približno štiri mesece po začetni enomesečni rasti.
Potem pa je bil že avgust, z morja so se vračali dopustniki, tako da je bilo tudi uvoženih primerov vse več. Poleg števila potrjenih primerov je bilo opaziti tudi višji relativni delež. Uspešnost sledenja in s tem relativni delež potrjenih primerov sta narasla, ker je bilo primerom uvoženih iz tujine lažje slediti. Epidemiološka slika se je postopoma slabšala; v dvajsetih dneh, se je povprečno dvajset primerov na dan za dvakrat poslabšalo. Vse težje je bilo slediti vsem kontaktom, število neznanih virov okužb je vse bolj naraščalo in konec avgusta že preseglo šestdeset oseb.
Prvega septembra se je seveda začelo tudi novo šolsko leto, pa tudi vsi tisti ki so prišli z dopusta, so se večinoma vrnili v službe. Temu pa je sledil hiter porast dnevno pozitivnih oseb. Število teh se je v desetih dneh podvojilo in je 10. septembra praktično doseglo tedensko povprečje 80 oseb na dan. Takrat se je tudi spremenil režim testiranja za otroke, sočasno pa se je umirila rast dnevno potrjenih primerov. Do konca septembra se je v 20 dneh ponovno podvojilo število potrjenih okužb. Oktobra pa je prišlo do skoraj popolnega zloma epidemiološke službe, zaradi preobremenjenosti epidemiologov, sledenje stikom praktično ni bilo več mogoče. Šele ko bomo ponovno prišli na 100 novih okužb dnevno, bo situacija nekako v obvladljivih mejah. Takrat bi lahko ponovno epidemiološko sledili vsem. Tako stanje smo sicer imeli nazadnje v začetku septembra.
In kaj sploh lahko storimo glede tega? Predvsem nehajmo s prstom kazati na druge in iskati dežurnega krivca. Pomagamo lahko le tako, da se vsak posameznik sam odloči, da bo po svojih najboljših močeh skušal pomagati pri zajezitvi širjenja okužbe. Nedoumljivo je, da se nekateri še vedno obnašajo, kot da virus sploh ne obstaja ali pa da se njih pač ne tiče. Po eni strani se pritožujejo čez komunikacijo, češ da vlada vse počne preveč restriktivno in da bi bilo veliko bolj učinkovito, če bi o ukrepih obveščala bolj “prijazno”. Po drugi strani pa se je v teh dneh še toliko bolj izkazalo, da se v istem hipu, ko ukrepi niso več obvezni oziroma ko kršenje ukrepov ni več primerno kaznovano, ljudje na ukrepe požvižgajo. Kot da nekateri nosijo masko res samo zato, da ne bi dobili kazni in ne zato, ker bi dojeli, da na tak način pomagajo pri zamejitvi okužbe. Na tem mestu se še enkrat izkaže sebična narava človeške vrste, saj dlje od lastne riti nekateri očitno žal niso sposobni razmišljati. Nedvomno pa bo naslednjih štirinajst dni pokazalo, kam nas bo naše ravnanje pripeljalo. Do relativno sproščenega praznovanja novega leta, ali pa kar naravnost v tretji val?
Sara Bertoncelj/Nova24TV
