Pred dnevi sem na hitro prebral nekaj “strokovnemu” članku podobnega, v zvezi z razpadom Jugoslavije in osamosvojitvijo Slovenije; zadeva pa se je nanašala na, po mnenju avtorja, zavajanje slovenskega naroda glede osamosvojitve ter govoričenje o tem, kako je bila osamosvojitev sama zgolj in le konstrukt za prevzem takratnega ljudskega premoženja s strani posameznikov, ki naj bi danes s tem bogastvom izvajali fašistični režim v Republiki Sloveniji.
Rojen sem leta 80, torej me je osamosvojitev Slovenije doletela v petem razredu osnovne šole. Kot otroci smo ta čas doživljali kot nekaj napol resničnega – desetdnevna vojna, ki smo jo spremljali preko malih zaslonov kot kakšno znanstvenofantastično nanizanko, nove sošolce v razredu, ki so kot begunci prišli v Slovenijo, ko se je situacija v BiH poslabšala, brezposelnost očeta, ko so začeli razpadati stari planski konglomerati… Po drugi strani pa smo hitro smo začeli doživljati to “novo” Slovenijo – meje, čeprav že prej ne povsem nepredušno zaprte, so postale še bolj odprte, razpoložljivost dobrin, blaga in storitev se je izboljšala, kar nekako je življenje postalo bolj barvno in kmalu se česa drugega niti nismo več spominjali. Sem torej otrok samostojne Slovenije, kljub dejstvu, da sem bil rojen še globoko v totalitarizmu.
Babica in dedek sta bila borca NOB, dedek najprej prisilno mobiliziran v nemško vojsko, kot angleški ujetnik s prekomorsko brigado prišel potem v slovenske partizane, po osvoboditvi pa novi oblasti drago plačeval za mobilizacijo. Hvala bogu se je zanj komunistični zapor po vojni iztekel srečno; jaz sem dokaz, da dedek ni končal v enem od brezimnih povojnih grobišč. Babici je bilo slej ko prej dovoljeno izobraziti se za medicinsko sestro, ki jih je v povojnem času primanjkovalo, to službo je opravljala do upokojitve, nekaj let dlje kot pa takrat predpisanih 35 let. Oba sta bila z dušo in telesom katolika, k maši se je hodilo vsako nedeljo, vsi otroci in vnuki smo bili vzgajani v krščanskem duhu, partijskih knjižic pri nas doma ni bilo – ne zaradi karier, ne zaradi družbenega položaja, bonitet režima ali kaj vem zaradi česa še. Partijskih knjižic ni bilo.
Ko sem doštudiral in našel kot mlad inženir svojo prvo zaposlitev v gradbenem podjetju, sem tam delal za človeka, ki je bil brez znanja in izkušenj ter z omejeno izobrazbo nastavljen za direktorja s strani tajkunskega lastnika, ki ga je ustvarila in omogočila v Liberalno Demokracijo Slovenije preobražena Partija. V podjetju nas je bilo veliko mladih, ki smo delali za borno plačilo; večina denarja je romala v žepe lastnika in njegovih prijateljev, ki so zasedali slamnate položaje in podjetju dnevno delali nepopravljivo škodo. Direktor je z denarjem podjetja financiral odvetnike, ki so na njegovo ime vlagali patente na rešitve in izdelke, ki so bili plod dela zaposlenih. Ko je gospodarska kriza leta 2008 zajela tudi Slovenijo in je zaradi tajkunskega izčrpavanja podjetij najprej začela propadati gradbena panoga (rezultat pozna danes vsak sleherni Slovenec, tisoči brezposelnih, obtožena pa ena sama gospa), sem se po dolgem razmisleku podal s trebuhom za kruhom v tujino, kjer danes, po desetih letih, zasedam visokotehnološko delovno mesto, sem nenadomestljiv vrhunski kader in temu primerno se delodajalec do mene tudi obnaša. Tujina mi je boljša mačeha kot mi je levičarska Slovenija kadarkoli bila mati.
Ob vsem napisanem se torej vprašam o legitimnosti v začetku tega pisanja omenjenega članka: če sem doživel propad panoge zaradi slabega managementa levičarskih rad-bi-bil-podjetnikov in sem bil pred tem slabo plačan deček za vse, ker je denar romal v žepe dobro povezanih ljudi? Če sem v tem času moral sprejemati odločitve v smislu: čeveljci za hčerkico ali rezervoar goriva? Če se je z mojim delom okoriščal človek, katerega edina kompetenca so bile veze in poznanstva? Če mi je banka v lasti LDS zavrnila stanovanjski kredit za 56 kvadratov veliko stanovanje?
Hja, potem se danes ob vseh teh psevdostrokovnih “odkritjih” s strani levih “strokovnjakov” odkrito sprašujem: kdo nam je ukradel Slovenijo ob osamosvojitvi? Kdo nas je mlade izobražence potisnil na rob eksistence in nas silil, da zapustimo Slovenijo? Kdo nam je jemal vedno več, ko smo imeli vedno manj? Kdo si je prilaščal pravico nam jemati našo lastno prihodnost?
Dovolj!
Naj živi svobodna in samostojna Slovenija. Kot ne več čisto popolnoma apolitičen slovenski državljan, človek, ki ga je gnojnica levičarske propagande v zadnjih letih dodobra prepričala, da so spremembe v naši družbi več kot potrebne, želim vsem sodržavljanom, Slovenkam in Slovencem, lepše prihodnosti, zdravja, življenj vrednih življenja ter moji ljubi domovini čimprejšen prehod v roke politični sili, ki bo iz tebe naredila tisto, kar ti je bilo vzeto pred 30-imi leti. Upam, da bo volilno leto postreglo s spremembami – moj glas definitivno za rumeno-modro Slovenijo.
Lep pozdrav.
Blaž Pečovnik, Slovenija
