S koncem II. svetovne vojne za milijone ljudi v Srednji Evropi in Vzhodni Evropi ni bilo konca trpljenja. Namreč, zmaga nad fašizmom in nacizmom je prinesla strahovlado in diktaturo komunističnega sistema. Komunisti so do poletja 1942 pobili okoli 1.000 Slovencev, preden se je organizirala prva protirevolucionarna vaška straža – to je podatek, ki morda marsikoga prizadene, a vendarle gre za zgodovinska dejstva, ki se ne bodo spremenila, če se bomo sprenevedali. Očitno pa od odgovornega urednika Mladine Gregorja Repovža ni pričakovati, da bi to dejstvo kadarkoli dojel.
Repovž je namreč v enem izmed svojih uvodnikov že pred časom v kontekstu razpredanja o smiselnosti postavitve spomenika žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu zapisal, da ga moti namišljena sprava. “To ni sprava. To je neumnost, potvarjanje zgodovine, gre za licemerje, pozerstvo, formo samo zase.” Ob tem pa seveda ni mogel iz svoje kože in je dodal, da ima po njegovo proces sprave ves čas težavo, in sicer: “Sam proces sprave ima namreč ves čas težavo: domobranska stran se še vedno ni pokesala. Niti priznali niso, zakaj so sodelovali z okupatorjem. Je potem sprava sploh mogoča?”
Vir: Twitter
KPS se je že 16. septembra 1941 odločila, da po njej ustanovljeni Slovenski narodnoosvobodilni odbor “v boju proti okupatorju edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi slovenski narod na vsem njegovem ozemlju”. Drugi odlok še natančneje izraža to izključenost: vsak partizan sme ubiti na licu mesta kogarkoli bi zalotil z orožjem v roki in ne bi pripadal OF. Leta 1942 se je pritisku vsenarodne osvobodilne borbe priključil še narodnoosvobodilni teror Varnostne obveščevalne službe. Tako opevana “osvoboditev” leta 1945 je bila tako v resnici zgolj samo začetek “državnega terorja” in strahovlade.
Slovenski protikomunisti imeli dve opciji
Mogoče je trditi, da je do oboroženega odpora prišlo zgolj zaradi nenehnih in krutih umorov, ki so jih komunistični partizani izvajali nad nedolžnimi in domoljubnimi Slovenci. Po nemški zasedbi Ljubljanske pokrajine je slovenskim protikomunistom ostalo dvoje, in sicer, ali se priključijo komunistom in se s tem odrečejo svojim idealom ter tvegajo svoje življenje ali pa za samoobrambo sprejmejo orožje od okupatorja. Večina prizadetih je v tem videla edini izhod za to, da se obvaruje gotove usmrtitve.
Smiselno je, da ob tem spomnimo na pripoved pokojnega prvega generalnega državnega tožilca Antona Drobniča, ki je pred leti na ves glas spregovoril o komunističnem nasilju na območju Cerknice, kjer so partizani v roku 15 mesecev pobili več Slovencev kot pa italijanski fašisti v 25 letih. Čeprav je bilo doslej evidentiranih že prek 600 masovnih grobišč, ki so posejana po vsej državi, pa se številni, kot je na primer Repovž, še naprej sprenevedajo in glede partizanskih zločinov tiščijo glavo v pesek. Je pa res, da novodobni partizani skrbijo za ohranjanje dediščine in z islamskimi teroristi perejo milijarde.
H. M.
