Piše: P. T.
Na današnji dan pred 25 leti je bil v Demokraciji (takrat je izhajal še kot časopis) objavljen prvi članek dolgoletnega novinarja Gašperja Blažiča. Članek v obliki kolumne je nosil naslov »Z glavo v pesek«, avtor pa je nanj obudil spomin v nedavni kolumni »Z glavo v pesek – 25 let kasneje« (klikni TUKAJ).
Kot se spominja avtor, je maturiral leto dni prej na Škofijski klasični gimnaziji, vendar je bil takrat, kar se politike tiče, še zelo naiven. Nato je eno leto preživel na FDV, ki pa je poskrbela za njegovo »streznitev«. »Morda bo kdo rekel, da sem eno leto vrgel stran, vendar vidim, da je bilo to zame vseeno zelo koristno leto,« se spominja Gašper Blažič. Ni se prepustil čarom radikalnega levičarstva, prav nasprotno. »Hodil sem na študentsko veroučno skupino na Ježico, vodil jo je sedanji ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik. Za seboj pa sem imel tudi že izkušnjo tedna duhovnosti v Stržišču pri Vinku Kobalu,« se spominja. Takrat se je ob sicer še dokaj začetniških izkušnjah z internetom srečal z zanimivo spletno stranjo »Debatni krožek – skupina za dialog«, vmes pa je začel brati tudi literaturo, ki mu je odpirala oči. »Takrat je namreč izšla Nova revija št. 2016 v obliki zbornika, z naslovom Sproščena Slovenija – obračun za prihodnost. Posebej me je nagovoril prispevek pisatelja Draga Jančarja. Lahko rečem, da je vsebina tega zbornika danes še bolj aktualna, kot je bila takrat,« je dejal.
Kako se je sodelovanje začelo
V tistem času je bila sicer na oblasti Drnovškova LDS, katere član je bil tudi sedanji premier Robert Golob. »Dobro se spominjam člankov o mladem japiju in velikemu magu energetike, ki se je vzpenjal po lestvici navzgor. Po koncu Bajukove vlade se je spet vrnil, kasneje pa umaknil iz politike. Menda zato, ker naj bi sledil Igorju Bavčarju. Vendar se je nato zelo zbližal z Zoranom Jankovićem, ki je leta 2006 prvič postal ljubljanski župan. Sicer pa je bila LDS tipična tranzicijska stranka, ni sicer hotela zelo očitno braniti revolucionarnih izročil. To je počela bolj tiho. Mene so takrat nekatere stvari začele zelo jeziti. Denimo zavračanje obsodbe komunizma, pa zavračanje večinskega sistema, ki je bil potrjen na referendumu. Imel sem željo, da bi začel pisati tudi za kakšen medij, ne samo za internetno stran, ampak so mi bila vrata povsod zaprta. Septembra 1999, ko sem zamenjal študij sociologije s teologijo, prav v tistem času je Slovenijo obiskal tudi papež Janez Pavel II. in v Mariboru za blaženega razglasil škofa ter narodnega buditelja Antona Martina Slomška, sem pod vtisom dogajanja v politiki napisal pismo podporo Janezu Janši. Imel sem dvajset let. Zdelo se mi je nenormalno, da so mnogi tako prezirali nekoga, ki se bori za pravo stvar. Čez nekaj dni sem dobil prijazen odgovor podpredsednika stranke, takrat državnega svetnika dr. Milana Zvera. Povabil me je na pogovor v prostore DZ in mi predlagal, če bi napisal kaj za Demokracijo. Ponudbo sem takoj sprejel. Začelo se je sodelovanje, ki traja še danes,« se spominja Blažič, ki je od začetka leta 2008 na Demokraciji tudi redno zaposlen.
Ves čas plavamo proti toku
Kot je še povedal, nikomur na Demokraciji nikoli ni bilo lahko. Ves čas je bil pritisk od zunaj, prihajale so grožnje z ovadbami, tožbami, zaničevanja, pa tudi konkretne grožnje z nasiljem. »Vseh teh 25 let je dejansko četrt stoletja plavanja proti toku. To sem sicer tudi pričakoval. Ves čas smo v opozicijskih medijih precej slabše plačani kot pisci režimskih medijev, čeprav so mainstream mediji v javnosti širili drugačne podatke. Tudi v zasebnem življenju sem moral računati, da bom zaradi mojega angažiranja stigmatiziran kot ‘janšist’, kar pomeni manj prijazen odnos, manj prijateljev, itd.. Že takrat je bilo to aktualno, danes je še veliko bolj. Priznam, da sem že kar utrujen od tega, čeprav je res, da sčasoma dobim debelejšo kožo in me razna šikaniranja in grožnje – tudi teh je bilo kar precej – ne prizadenejo preveč,« pravi diplomirani teolog, ki je pred dvema letoma za Demokracijo tudi predlagal slogan »pravica vedeti več«.
Potrebujemo civilni odpor proti tranzicijskim plenilcem
In kaj si Blažič želi za Slovenijo v prihodnje? »Predvsem to, da bi Slovenci vendarle stopili iz greznice intelektualne lenobe ter vsegliharstva. Da bi znali ločevati dobro in zlo ter ne nasedali floskulam ter raznovrstnim ‘novim obrazom’, ki veliko obljubljajo, a obljube uresničujejo le zase in za svojo klientelo. Naš največji mlinski kamen okoli vratu ni toliko tistih 400 volivcev, ki so dali svoj glas Golobu, ampak tistih skoraj dvakrat toliko, ki so na dan volitev ostali doma. Žal je tako, da tudi takšni največkrat odločajo o naši prihodnosti v negativno smer. Ne delam si iluzij, da lahko volitve vse rešijo, ampak to je osnova. Potrebujemo pa predvsem močno civilno družbo,« pravi Blažič, ki je leta 2019 izdal tudi knjigo »Slovenija, vstan’!«, ki že s svojim videzom simbolizira to, kar se dogaja sedaj. »Potrebujemo predvsem močan civilni odpor, ne čakajmo na politike, da bodo delali namesto nas. Politika ni samo njihova stvar, ampak stvar vseh nas,« dodaja.
Mimogrede, knjigo lahko naročite TUKAJ.
