“Že ta trenutek nekaj lahko z gotovostjo zapišemo: razen če bi Janša uvedel eno od res številnih mogočih oblik nedemokratičnega ali poldemokratičnega režima, bo SDS skupaj s svojim večnim predsednikom najkasneje z rednimi volitvami leta 2022 zapustila vladne prostore,” piše v svojem pamfletu Urednik marginalnega tednika Grega Repovž, čeprav podpisniki peticije v podporo vladi dokazujejo ravno nasprotno. Poleg tega je navedel še en kup drugih zavajanj in laži glede aktualne Janševe vlade, predvsem pa koalicijskih partneric strank SMC in Desus, ki jim leva opozicija še posebej zameri, ker sta se pridružili Janševi koaliciji, na kar kaže že naslov Repovževe pisarije. Ob vsem pa je najbolj škandalozno to, da gre za tednik, ki ga financiramo prav davkoplačevalci. V svojem pisanju se Repovž poleg vladanja aktualne koalicije, dotika še njenih ukrepov, petkovih protestov ter drugih področij. Grobo smo razgalili neresničnost vseh njegovih trditev.
Urednik marginalnega, ultra-levičarskega tednika Mladina Grega Repovž je znova natvezil en kup bedarij v svojem pamfletu z naslovom Postaviti se v kožo SMC in DeSUS. Neko ideološko glasilo, ki ga financiramo davkoplačevalci, tvezi laži in širi skrajno ideološko propagando v korist leve politične opcije. Spomnimo se kako se je Mladina okoriščala na naš račun preko naročnin na tiskano Mladino za zaposlene na nacionalni RTV, ki je v državni lasti, in sicer v višini 12 tisoč evrov. Mladina je pridobila naš denar preko državne RTV. Še bolj škandalozno pa je to, da je marginalni tednik svoja sredstva pridobival tudi preko nakupa žilnih opornic na račun zdravja pacientov, ki so posledično umrli. Lastniki te režimske revije so namreč pokradli na desetine milijonov slovenskemu javnemu zdravstvu. Omenjeni tednik pa je prisesan tudi neposredno na državno blagajno.
“Že ta trenutek nekaj lahko z gotovostjo zapišemo: razen če bi Janša uvedel eno od res številnih mogočih oblik nedemokratičnega ali poldemokratičnega režima, bo SDS skupaj s svojim večnim predsednikom najkasneje z rednimi volitvami leta 2022 zapustila vladne prostore.” je v svojem pamfletu zapisal Repovž ob čemer ni jasno na čem je osnovana ta njegova gotovost. Peticija v podporo vladi ima namreč že kar zavidljivih 100 tisoč podpisov, tista za njen odstop pa premore zgolj pičlih 20 tisoč. Vse to lahko hitro ugotovimo, če le malce pobrskamo po spletu. Repovž pa vlado, po ustaljenih vzorcih, povezuje z nedemokratičnostjo. Gre za staro lajno dedičev nič kaj demokratične revolucije, ki vedno najbolj solijo pamet o tem kaj je demokracija, in ki radi shizofreno ugotavljajo, da je Janez Janša nekakšen diktator ali celo “princ teme”.
“Bolj ko bo Janša s svojo četico vdanih kimavcev uničeval imunski sistem države, bolj grobo ko se bo loteval institucij, civilne družbe, močnejši odgovor bo doživel na volitvah.” pa v nadaljevanju piše Repovž, kot bi prespal vse učinkovite ukrepe, ki jih je vlada že uvedla v tem svojem kratkem času obstoja, navkljub vsemu opozicijskemu metanju polen pod noge. Slovenija je posledično celo kot prva evropska država končala izredne razmere zaradi epidemije koronavirusa. Spomnimo se samo finančne pomoči vlade na področju gospodarstva in bliskovito ukrepanje v zdravstvu, ob čemer je nespregledljivo dejstvo, da je v upravljanje prejela prazna skladišča zaščitne medicinske opreme, opozicija pa je v zahvalo, v kolaboraciji z osrednjimi mediji zrežirala “afero” z medicinsko opremo z vrhuncem v inkvizitorski oddaji Tarča. Koalicija pa je vložila vse napore, da bi nadoknadila zamujeno, torej vse, česar ni postoril strahopetni Marjan Šarec, ki je tik pred izbruhom krize dezertiral. Vladne stranke lahko vsekakor pričakujejo močno podporo na naslednjih volitvah, težava je le v pristranskih osrednjih slovenskih medijih, med katerimi so mnogi zgolj ostaline starega totalitarnega sistema, ki vsakodnevno izkrivljajo resnico.
Program in učinkovitost ne štejeta, ampak razni “mesije” na katere se nalepi koalicijski skupek
“Že ta trenutek je jasno, da se je zoper to uničevanje pripravljeno v politiko prestaviti mnoštvo zelo močnih posameznikov in skupin. Aleksander Čeferin na primer verjetno ne bo vstopil v politiko, ni pa nobenega dvoma, da je z javnim nastopanjem pokazal, da se je že izoblikovala zelo jasna pozicija različnih skupin prebivalstva do vlade in do njenega načina vladanja,” se Repovžu, kot je pri levičarjih v zadnjem času moč opaziti, kolca po Čeferinu, čeprav je več kot očitno, da je ta presrečen na zelenicah evropskih štadionov in se mu ne toži po levi politični greznici. Gre pa za že znano in ustaljeno taktiko, ki se osredotoča na ustvarjanje novih političnih obrazov, tako kot se je to že dogajalo v primeru Šarca, Jankovića in Cerarja. Za levico program in učinkovitost namreč nista pomembna, saj levi volivci “palijo” zgolj na razne “mesije” okoli katerih se nato ustvari nekakšen koalicijski skupek. Efektivnost pri tem ne šteje. Kot je tudi za Sobotno prilogo nedavno poudaril gospodarski minister Zdravko Počivalšek, so se v času Šarčeve manjšinske vlade igrali nekakšno gledališče, kjer je glavni akter igral to, kar je želel režiser iz ozadja, vlada pa se je naposled ukvarjala samo še sama s seboj.
Tudi glede demokratičnosti Šarčeve vlade je povedal nekaj zanimivega: “LMŠ je zdaj zelo glasna, pozabili pa so, da so na prvi seji vlade imenovali za državnega sekretarja Damirja Črnčeca, človeka, ki ne slovi kot vzor strpnosti in demokratičnosti.” Tudi priznani družbeni komentator Žiga Turk je ob Šarčevi vladi dobil vtis, da se ta ves čas ukvarja samo s tekočimi posli. “Dejansko je neverjetno, kako je Janši v času res hude krize uspelo proti sebi obrniti ljudi, ki se politično pred tem sploh niso opredeljevali.” Seveda, še zlasti razne nevladne organizacije, ki državo vsakoletno stanejo okoli milijardo evrov davkoplačevalskega denarja. Takšni “prostovoljni politični gasilci” torej. Že opaženo. Takšna situacija se ponovi vsakokrat, ko je na oblasti Janša, dokler na oblast spet ne pride levica. Tako se je med drugim dogajalo tudi na protestih leta 2012. Po opažanju računalničarja Tomaža Štiha oziroma Libertarca (na twitterju) te iste protestnike nato zasledimo le še, ko kadrujejo za državne službe pa tudi na spletnih straneh za spremljanje tokov javnega denarja. Gre tudi za stare enopartijske totalitarne duhove, za katere je edina intimna opcija levica. Nič kaj demokratično. Aktualna vlada pa gre nevladnim organizacijam močno v nos, saj se ta prizadeva za zmanjševanje njihovega financiranja in jim podaja omejitve, o katerih ni niti sledu, ko so na oblasti levičarske vlade.
Protestniki iz nevladnih organizacij se pojavijo vsakič, ko na oblast pride Janša, potem pa poniknejo
“Ne samo to: protesti in neverjetna paleta ljudi, ki se na njih izpostavljajo, čeprav tvegajo svoje položaje in delovna mesta, kaže, da Janša, pa naj še tako lomasti, danes ne zbuja strahu.” Ja, denar je sveta vladar. Za dovolj dober denar bi kriptolevičarski aktivisti, podtuhnjeni v nevladnih organizacijah verjetno prodali še svojo lastno mati. Ob tem gre posebej poudariti tudi to, da so oni še zlasti v prestolnici, torej v Ljubljani. Prav tu je namreč največje leglo nevladnikov. Drugod ljudje mnogo bolj cenijo trdo delo ne pa lagodno življenje v državnih jaslih, kot si ga zamišljajo salonski oziroma kaviar levičarji “na poziv”, ki utihnejo nemudoma ko na oblast pride “ta prava opcija”. Tako na sledeče Repovževo tvezenje ni treba več kaj dodati: “Prav glede na to, kako močno fronto je uspelo Janši v le dveh mesecih povezati zoper sebe, je že danes jasno, da po volitvah ne bo mogel več sestaviti koalicije.”
“Janša ve, da razen Mateja Tonina (in NSi) nima nobenega resnega partnerja za prihodnjo koalicijo. SMC v parlament ne bo več prišla, DeSUS pa se lahko vanj prebije le z odvrnitvijo od Janše.” Janša bo na prihajajočih volitvah zaradi svojega uspešnega spopadanja s krizo koronavirusa pobral še več glasov kot na prejšnjih, saj ljudje trdo delo in učinkovitost tudi nagradijo, tako da toliko koalicijskih partnerjev kot sedaj SDS-u morda ne bo niti potrebnih. SMC pa se je s svojim pristopom h koaliciji vsekakor zameril opoziciji, zato si slednja na vse kriplje prizadeva, da bi jo razglasila za nekakšnega političnega zombija, predvsem pa očrnila gospodarskega ministra Zdravka Počivalška, ki svojo sposobnost in uspešnost dokazuje že s tem, da je to že njegov tretji ministrski mandat. Zanimivo je tudi to, da predsednica Desus-a Aleksandra Pivec z Janšo zelo dobro sodeluje in jo ideološke razlike med strankami SDS in Desus ne ovirajo in trenutno ne razmišlja o kakršnikoli “odvrnitvi”. Proti izstopu iz vlade je tudi celotna poslanska skupina Desus.
Leva opozicija je na smrt zamerila strankama SMC in Desus in ju ruši s podkupljenimi prestopi poslancev
Že Vlado Miheljak, še en pisun Mladine, je pred časom pomenljivo dejal, da je za SMC in Desus dovolj že “Smetnjak zgodovine”, še pred tem pa pozival k “pribijanju na križ” njunih članov. Gre torej za povsem osebne zamere in ne za to kako učinkoviti in uspešni sta stranki. V opoziciji si pravzaprav želijo, da ne bi bili, kar nenazadnje izžareva tudi Repovžev zapis v nadaljevanju: “Poslanci SMC so v koalicijo s SDS vstopili z razmeroma preprostim razmislekom: pod tem predsednikom (Počivalškom) in z bremeni Cerarjeve vladavine stranka ne more preživeti naslednjih volitev, zato je bolje vstopiti v koalicijo s SDS, nekako preživeti, v tem času pa si poiskati kako sinekurno službo za naslednje življenjsko obdobje.” Ob tem je več kot očitno, da leva opozicija v resnici ne zameri Janši, ampak predvsem že omenjenima koalicijskima strankama, aktualnega premierja in SDS pa zgolj iz srca sovraži, tudi brez razloga. Janša je zanjo kriv že zato, ker je. “V obeh strankah, v DeSUS in SMC, so seveda vedeli, da bo to burna koalicija. Da bo veliko javnega nasprotovanja. In da bosta Janša in SDS naporna koalicijska partnerja. Seveda so vedeli, da bo to tudi ideološka vlada.” predvsem je moč opaziti veliko podkupovanja s strani opozicije.
Poslanca Jani Möderndorfer in Gregor Židan sta menda za svoj prestop prejela sanjsko ponudbo, ki je ni bilo mogoče zavreči. Ob tem je bila Möderndorferjeva poteza sicer pričakovana, zato pa je toliko bolj presenetil poslanec Židan, ki pa je podobnih potez menda vajen še iz časa svojih nogometnih kariernih podvigov, ko se je selil med klubi in preprosto menjal drese. Prosto prenašanje zvestobe torej zanj ni tuje. Prav opozicija je torej tista, ki ustvarja napetosti na najbolj podle možne načine, potem ko ji ni uspelo strmoglaviti aktualne vlade z zrežiranimi polit-kolesarskimi mitingi, na katerih smo od začetka lahko gledali številne znane politične obraze, potem pa se je skušalo prikazati, da gre za demonstracije, ki niso “ne leve, ne desne”. V preteklosti pa so sicer nanje vabile tudi opozicijske stranke: skrajna Levica, LMŠ in SD. Tako je povsem jasno od kod izvira ta morebitna burnost in nasprotovanje – je opozicijskega izvora. Počivalšek pa je glede Janše in SDS nedavno že dejal, da gre za vključujočo koalicijsko partnerico, ki manjših koalicijskih partneric ne postavlja na stranski tir, kot se je to dogajalo v časi vladanja LMŠ Marjana Šarca. “Sedanja vlada je odgovor na nesposobnost prejšnjega premiera,” je za Sobotno prilogo nedavno še dejal Počivalšek.
Vodeb je lepo povedal, da večina protestnikov ne ve zakaj protestira, ostale pa je strah za privilegije
“Da pa se bo zgodilo, kar se dogaja – da v Sloveniji že en mesec potekajo veliki protesti, da je vsak petek vanje vključenih več mest, da se oglaša vse več znanih ljudi z zelo trdim mnenjem o dogajanju, da so začeli veleposlaniki evropskih držav izražati začudenje, navsezadnje, da se proti Sloveniji začenjajo obračati žarometi najuglednejših mednarodnih organizacij, ki se ukvarjajo z varstvom demokracije – no, tega pa si niso mislili.” Glede teh “velikih” protestov ni več kaj dodati, morda le to, da večina ljudi sploh ne ve zakaj protestira in so tam preprosto zato, ker sledijo nekim trendom ali pa preprosto iz svoje ideološke privrženosti. Tako je pred časom še povedal priznani psihoanalitik Roman Vodeb, ki je še dodal, da se mnogi drugi bojijo za svoje privilegije, ki so se zdeli doslej samoumevni, ali pa preprosto ne prenesejo dejstva, da levica ni več na oblasti.
So tudi takšni, ki Janšo preprosto projecirajo na svojega, v otroštvu doživetega “slabega očeta”. “Trda mnenja o dogajanju” imajo še zlasti trdi levičarji iz pristranskih osrednjih medijev, FDV-ja in levičarskih strank, še zlasti pa vsi tisti, ki trepetajo za izgubo privilegijev ter na svoj način koreninijo v starem družbenem sistemu. Eden takšnih je zagotovo ultra-levičarski aktivist Jaša Jenull ali ekološke organizacije, ki v resnici protestirajo zaradi izgube finančnih sredstev. Se pa postavlja vprašanje katere “najuglednejše mednarodne organizacije” je imel v mislih Repovž, morda razvpito Fundacijo za odprto družbo levičarskega poslovneža in multimilijarderja sumljivega slovesa Georgea Sorosa, ki samega sebe vidi kot človekoljuba. Je pa Svet Evrope zagotovo seznanjen s katastrofalnim stanjem v slovenskem medijskem prostoru, kar je dediščina komunizma.
“Pri tem se vsi v koaliciji zavedajo, da bodo protestniki kmalu na proteste prišli brez koles. Nenadoma bodo moralne avtoritete te države, ki danes še vrtijo pedale in nosijo maske, stopile pred mikrofone. Janša to ve, zato tako brezkompromisno poskuša obglaviti in utišati RTV Slovenija, še preden se bo to zgodilo.” Kar Janša predvsem ve pa je to, da na nacionalni RTV, ki jo financiramo vsi davkoplačevalci, obstaja črna lista na kateri se nahajajo vsi tisti, ki so za levo politično opcijo nezaželeni in ne morejo nastopiti v njenih oddajah, kar je škandalozno in kaže na kompromitiranost televizije, ki ni komercialna, ampak državna in bi morala biti vzor uravnoteženosti. Še bolj škandalozno pa je to, da SDS kot največja koalicijska partnerica nima niti enega nadzornika na RTV, čeprav bi morala peterica nadzornikov odražati politična razmerja v Državnem zboru. Levičarskim uslužbencem na nacionalni televiziji pa se že tresejo hlače, saj poteka peticija za ukinitev obveznega RTV prispevka, ki bo rešil nastalo zagato in razbil to oporišče levih ideologov.
