11.8 C
Ljubljana
četrtek, 11 avgusta, 2022

Ni bilo nepričakovano: kdo skuša sedaj zaradi Golobove zmage na volitvah spreti med seboj SDS in NSi?

Piše: Peter Truden

Kot je bilo mogoče pričakovati, se je v nekaj tednih po parlamentarnih volitvah spet odprla »antijanša« fronta tudi v t. i. desnih gremijih, kjer se nekateri publicisti, podobno kot v času Cerarjeve in Šarčeve vlade, sprašujejo ali pa že kar trdijo, da je glavni zaviralec zmage desne sredine oz. pomladnega tabora tista stranka, ki temu taboru prinaša največ glasov, to pa je SDS.

In razlog? Kot je mogoče sklepati iz nekaterih zapisov na portalu Domovina.je in na twitterju, naj bi SDS z Janezom Janšo na čelu predstavljala nekakšen mlinski kamen za vratom desnice. Iz tega izpeljujejo tezo, da desnica, dokler bo v politiki Janša, nikoli ne bo mogla zmagati na volitvah, pač pa bo vedno v vlogi poraženca. Kot glavni razlog tu navajajo, da je Janša že preveč osovražen v medijih in da lahko slednji vedno uprizorijo anjtijanša-histerijo, s tem pa naj bi bila celotna desnica talec ene same stranke in njene trmoglavosti.

Tudi leta 1990 volitve niso bile poštene

Pa je res tako? Poglejmo. Ključni razlog za zelo nenavadno prevlado Golobove stranke Gibanje Svoboda je inženiring človeških duš, ki ga izvaja vzporedni mehanizem. Mnogi bodo rekli, da je ta teza nekakšen mit in opravičevanje menda slabe politike dosedanje vlade – seveda na neznanstveni podlagi. Ob tem se tisti, ki se naslanjajo na ta mit, celo sklicujejo na pravila igre, ki veljajo v državah z veliko daljšo tradicijo parlamentarne demokracije od slovenske. Takšne primerjave pa so globoko zgrešene.

Vzemimo na primer Nemčijo: če tam po letu 1945 ne bi prišlo do temeljite denacifikacije, ki je preprečila nastanek globoke države preoblečenih nacistov, bi tudi tam imeli zelo podobne težave in bi stranke, ki bi jih usmerjalo politične podzemlje, ves čas kršile pravila igre in zmagovale nad demokratično opozicijo. Iz tega hipotetičnega primera lahko začenjamo razumeti slovenski primer. Večstrankarsko demokracijo smo formalno dobili leta 1990 s prvimi večstrankarskimi volitvami. Pokojni prof. dr. Lovro Šturm, ustavni sodnik v devetdesetih letih, je sicer potrdil, da so bile volitve večstrankarske, vendar niso bile poštene. Tudi določene raziskave o medijskem poročanju v tistem času so potrdile, da so bile stranke iz koalicije Demos dejansko v precej slabšem položaju kot stranke, ki so nastale iz t. i. družbeno-političnih organizacij. Slednje so imele že izdelano terensko mrežo, finančno zaledje in medijsko pokritje. Demosove stranke pa so se vzpostavljale povsem na novo. Če bi Slovenija takrat želela vzpostaviti pravo demokracijo, bi moralo priti do resetiranja. Tako pa smo privolili v »sestop z oblasti«, ki naj bi bil nekakšno darilo vladajoče partije. Na volitvah je Demos dosegel zelo šibko večino, pa še to zaradi skupnega nastopa Demosovih strank. Med posamičnimi strankami je še vedno prednjačila ZKS-SDP. Najmočnejša med Demosovimi strankami je bila dejansko šele na tretjem mestu! Če bi se takšen rezultat zgodil sedaj, bi na oblast dobili verjetno koalicijo SDP-ZSMS-ena od Demosovih strank. In dejansko so se podobne koalicije zgodile kasneje, po razpadu Demosa.

Očitno ne bomo nikoli izvedeli, v kolikšni meri so nepravilnosti na voliščih vplivali na končne rezultate. (foto: Matic Štojs Lomovšek)

SDS in NSi izboljšali rezultat, žal se je ponesrečilo listi Povežimo Slovenijo

Kot smo lahko videli na zadnjih volitvah, se je Levica v parlament prebila tako rekoč skozi šivankino uho. Sprva je ob začetku štetja glasov kazalo, da bi lahko v parlament prišla skupna lista Povežimo Slovenijo. Da, tudi slednja je delala napake, vendar se zdi, da je bil največji hendikep te liste v tem, da se ji ni hotela pridružiti Aleksandra Pivec s stranko Naša dežela. K skupnemu nastopu je bila pozvana trikrat, vendar je vsakokrat zavrnila to ponudbo, češ da bo stranka nastopila samostojno. Posledica tega pa je, da sta obe, tako Povežimo Slovenijo kot Naša dežela, ostali praznih rok. Na drugi strani pa sta SDS in NSi izboljšali svoj rezultat glede na prejšnje volitve, kar vseeno v nobenem primeru ne bi preprečilo zmagoslavja GS kot nove stopnje razvoja v projektu »novih obrazov«. Legitimnost volitev je ob tem tudi močno vprašljiva glede na hude nepravilnosti, ki so bile izkazane v dneh po končanih volitvah. Vendar je vzporedni mehanizem računal, da se bodo duhovi kmalu pomirili in bo nekdanji poslanec LDS Dušan Vučko obdržal svoj položaj v Državni volilni komisiji. Kar se je tudi zgodilo. Tako kot je tudi sodnik Branko Masleša v pokoj odšel, ne da bi sploh odgovarjal za neodgovorjena vprašanja glede svoje diplome. In žal nikoli ne bomo izvedeli, kako so nepravilnosti vplivale na rezultat volitev, saj tisti, ki so nepravilnosti izvajali, dejansko nadzirajo sami sebe – nad njimi je le še modro nebo.

Moteča enotnost opozicije, ki jo skušajo psihološko oslabiti

Ker pa se vzporedni mehanizem zaveda, da bi enotna opozicija lahko močno »nagajala« novi vladi, so začeli spuščati v zrak signale, ki naj bi med seboj sprli predvsem predstavnike SDS in NSi, češ da bi morala večja od obeh strank sprejeti odgovornost za poraz. Gre za nekakšne sugestije zlasti članom in privržencem NSi, da bi imeli »več miru«, če Janeza Janše ne bi bilo več v politiki, in da bi morali dati priložnost novi in neobremenjeni ekipi, ki bo ustvarjala politiko nove desne sredine. Iz teh tez je razvidno, da je stari skušnjavec spet udaril na plano in da gre tu predvsem za prepariranje ter psihološko »žgečkanje« (vidnih) članov in simpatizerjev obeh strank, da bi začeli javno obračunavati med seboj. Kriva pa naj bi bila predvsem SDS, ker trmasto še naprej vztraja pri tem, da je njen predsednik tudi po (neuspešnih) volitvah Janez Janša. Ki sicer že res dolgo vodi stranko (od leta 1993 dalje), a se je tudi v svojem tretjem vodenju vlade izkazal kot odličen strateg, tudi na mednarodnem parketu.

Vendar se je tudi NSi odlično držala: ekipa njenih ministrov iz mlajše generacije je tvorno sodelovala v vladi in uspešno odbijala napade tranzicijske levice. S tem je NSi pokazala velik potencial, tudi s tem, da lahko zamere prejšnje predsednice Ljudmile Novak do Janeza Janše »vrže čez ramo«. Že res, da je imela vladna ekipa tudi šibke člene (katera jih pa nima), a rezultati delovanja vlade so bili dovolj prepričljivi, da bi se lahko ljudstvo mirno odločilo za zaupnico. Vendar se je večina – če je to res večina – odločila tvegati s še enim »novim obrazom« za povratek v retrotranzicijo in plenjenje. V kolikšni meri sta za to (objektivno) odgovorna predsednika obeh strank Matej Tonin in Janez Janša? To je odgovor, ki ga mora poiskati vsak sam.

V knjigi Slovenija vstan’ je Gašper Blažič podrobneje analiziral stranpoti slovenske politike.

Vsi vemo, da noben predsednik stranke ni večen. Dejansko pa je pravi čudež, da je Janša ob vseh poskusih politične likvidacije zdržal v politiki tako dolgo – na njegovem mestu bi marsikdo že zdavnaj zalučal puško v koruzo. Seveda pa v politiki ni »bogov«, vsi smo ljudje in podvrženi tudi raznim šibkostim. In tudi SDS bo v prihodnosti ugriznila v kislo jabolko menjave na vrhu – le da o tem ne bodo odločali odločevalci od zunaj, pač pa sami člani stranke oziroma delegati na kongresu. Kdaj bo to, ne vemo. Je pa dejansko otročje, kako skuša nek tednik, ki se je nekdaj imel za desnega, sedaj pa služi tranzicijskim interesom Odlazkovega imperija, spodbijati dosedanjega premierja s povsem otročjimi igricami, denimo s provociranjem sedanjega predsednika Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve in predsednika osamosvojitvene vlade Lojzeta Peterleta, da bi se negativno izrekal o Janši ter SDS. Eden od kolumnistov tega tednika pa SDS, katere simpatizer je nekdaj bil, celo imenuje za »skrajno desnico«? Neverjetno, kot bi bralke in bralce imel za butce.

Noro: SDS kot »skrajna desnica«?

A poglejmo, kaj je ob prvi obletnici izvolitve dosedanje vlade, torej marca 2021 zapisal komentator Demokracije Gašper Blažič. Kot pravi, stranko SDS s »skrajno desnico« dejansko obkladajo predvsem tranzicijski konservativci, ki želijo oligarhični sistem privilegijev obdržati za vedno. »In če s pozicije skrajne levice pogledamo na politično sredino, se nam bo ta še vedno zdela skrajno desna. Ker predstavlja ležernost in s tem tudi ovira za izvedbo leninistične revolucije novega tipa oz. demokratični socializem po modelu Chavez-Maduro. Ne verjamem sicer, da si tega želi večina medijev v naši državi, zagotovo pa je res, da z mainstream mediji upravljajo že omenjeni tranzicijsko-konservativni oligarhi, ki bi jim ob nadaljevanju sedanjega trenda lahko propadel njihov dosedanji rentniški imperij. Pa čeprav se doslej pravzaprav ni zgodilo nič takega, zaradi česar bi lahko rekli, da vlada z ukrepi neposredno najeda in sesuva ta imperij. Treba pa je s propagandno preventivno vojno sploh preprečiti, da ji ne bi prišlo kaj takega na misel ali da bi se na naslednjih volitvah SDS tako okrepila, da ne bi več potrebovala koalicijskega partnerja, ki bi jo kontroliral in zadrževal. Tudi zato toliko histerije. Tudi zato se preventivna vojna proti “skrajni desnici”, ki pravzaprav to sploh ni (ker je to le drugo ime za razrednega sovražnika), nadaljuje.« (kolumno si lahko v celoti preberete TUKAJ) Ob tem naj spomnimo, da je Blažič problematiko »dobrih nasvetov« v zvezi s SDS podrobneje obdelal v knjigi »Slovenija vstan’«.

Ali bi bil problem SDS rešen, če bi se Janša »na ukaz« umaknil iz politike? Zagotovo ne. Očitki bi se vrstili še naprej, le da tokrat v smeri, da Janša svojo stranko vodi »iz ozadja«. In kdorkoli bi postal novi predsednik stranke, bi bil, če bi predstavljal nevarnost tranzicijskemu omrežju, prav tako demoniziran. Če torej pri oceni slovenskih političnih razmer iz enačbe odstranimo vzporedni mehanizem, je končna podobe slovenske politike povsem popačena. V Sloveniji namreč ni neke simetričnosti med levico in desnico. Pač pa ravno obratno: opravka imamo z asimetrijo, ki jo narekujejo mreže, ki se sicer rentniško financirajo iz davkoplačevalskega denarja. In to je glavno bistvo politike: glavne vloge tu nimajo stranke, pač pa prikrite mafijsko-finančno-medijske mreže, ki nastavljajo svoje izvrševalce. Ki jih nato pošiljajo na smetišče zgodovine. Ceno za to pa plačujemo vsi davkoplačevalci. In te mreže bodo svoj cilj tem lažje dosegle, kolikor bolj bo opozicija med seboj sprta. Si res želimo tega?

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine