Piše: Vinko Vasle
Razbiti pravljičarstvo in mit o dogodkih v Dražgošah, je po 81 letih od dogodka še vedno ideološki tabu ostankov partije in levičarjev. To storiti, je velik greh – z resnico nad laži! In še veliko mitov in laži o dogodkih med NOB je, na primer o tem, da je bil Pohorski bataljon žrtev komunistične izdaje, da so komunisti že na začetku vojne paktirali s Hitlerjem in podobno.
A resnice so vedno osvobajajoče, kadarkoli že pridejo in to je dokazal tudi Jože Možina s svojim Utripom, ki je bil takoj deležen anatemiziranja in diskvalifikacij iz same central ponosnih naslednikov komunistov, tistih, ki se v 21. stoletju klanjajo bestialnim morilcem tipa Boris Kidrič. A Možina je bil po drugi strani deležen ne samo podpore, ampak tudi hvaležnosti tistih, ki so še živi in so o resnicah tudi povojnih pobojev morali molčati in onih, ki so njihovi nasledniki. Ubiti resnico, je bilo glavno geslo revolucije. Ubiti, pokončati drugačnost, je bil moto komunistov tudi leta 1945. Kaže, da se njihovi dediči iz tega niso nič naučili, ker jih samo to ohranja na oblasti, ali blizu nje.
A zgodovina NOB že dolgo časa ni več last povampirjenih komunistov, ki so za svoje oblastniške povojne načrte bili pripravljeni na maščevalni pohod nad lasten narod. Vendar pa tudi to, da so tudi žive zazidali za enajst pregrad, ni ostalo za večno skrito in prikrito. Tudi Dražgoše in njeni prebivalci so bili žrtvovani v imenu revolucije – še posebej zato, ker je partijski vrh ocenil, da klerikalne vasi ni škoda prepustiti masakru nacistov.
Jože Možina se je torej novi Kučanovi maši o lažeh Dražgoš uprl z dejstvi in s pričami, z zgodovinsko resnico o dogodku in ne z desničarsko ideologijo, kot mu podtikajo in to ni nič novega – s podtikanji, diskvalifikacijami nad resnico. Možina je v sobotnem Utripu napadel “svetost” partijskih laži, ki jih – če spomnimo na bruseljske – še zdaj, tudi nove, razširja Tanja Fajon iz ukradene židovske vile. Možinov greh je moral biti velik, ker so se iz te nesrečne židovske vile prvi oglasili ponosni nasledniki, da bi se za njimi usul plaz klečeplaznih razširjevalcev laži o veličini NOB, zaradi česar je NOB še toliko bolj osiromašena prave zgodovinske vloge pri uporu okupatorju. Tudi borec in iztrebljevalec “fašistov” Marko Bandelli, ideološka centrala stranke Alenke Bratušek, je dodal svoja “kvalificirana” mnenja o Možini. Kar ni nič novega, to je bivši predsednik nadzornega sveta RTV SLO, ki se je javno zavzemal za to, da se na TVS prepove oddaja Pričevalci istega avtorja Jožeta Možine. Njegov greh torej ni samo to, da je pred kamero pripeljal še preživele ljudi od tistih, ki so se rešili jam in rudmiških jaškov. Storil je še nekaj hujšega – pred kamero so prišli prostovoljno pričati ljudje, ki so bili v partizanih in ki so komunistično bestialnost doživljali tudi v vrstah upornikov proti okupatorju.
Zgodovina je živa stvar. Kar naprej prihajajo nova spoznanja, novi dokumenti, kar je na primer Možina brilijantno z zgodovinsko natančnostjo ubesedil v knjigi Slovenski razkol. Nasledniki komunistov pa še vedno menijo, da imajo monopol nad resnico, ki je mnogokrat ogabna laž. Zato je popolnoma nesprejemljivo, da se prva v vrsti s pogromom nad Možino oglasaša Tanja Fajon, tista, ki je v Bruslju blatila vlado Janeza Janše z lažmi o pritiskih na medije in na novinarsko svobodo. V resnici je s tem skušala prikriti lastne pritiske na del medijev in novinarjev, ki ideološko politično niso po njeni meri. To je sramotno in nesprejemljivo. Njen napad na Možino je napad na medijsko avtonomijo in na novinarsko svobodo. Upam, da bodo o tem obveščeni vsi tisti, ki so v skupini Sophie in d’ Velt nasedli “lektorskim” posegom Tanje Fajon v zaključno poročilo o razmerah v Sloveniji, posebej na področju medijev.
Zato osebno odločno obsojam v prvi vrsti napade socialnih demokratov Tanje Fajon na Jožeta Možino. Socialni demokrati in levičarji v KUL tako niso del tiste zdrave družbe, ki svoj pohod na oblast utemeljujejo s prepričljivim programom, ampak z izločanjem neprimernih posameznikov, s hujskaštvom, grožnjami in z zelo podobnimi metodami, ki so jih udejanjali komunisti med vojno in po revoluciji.
