Nekdanja ustavna sodnika obsodila Florjančičev poskus discipliniranja vrhovnega sodnika Zobca: Gre za znak kontinuitete komunistične avtoritarnosti in pravne provincialnosti

“Omenjeni zaplet je znak, prvič, kontinuitete komunistične avtoritarnosti in, drugič, znak pravne provincialnosti, ki je pred mednarodnimi institucijami varovana z neprebojno jezikovno bariero,” o absurdnem zahtevku za začetek postopka pred komisijo za etiko in integriteto pri sodnem svetu proti nekdanjemu ustavnemu in sedanjemu vrhovnemu sodniku Janu Zobcu, ki ga je vložilo vrhovno sodišče pod vodstvom predsednika Damijana Florjančiča, pravi nekdanji sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice iz Slovenije dr. Boštjan M. Zupančič. Podobnega mnenja je v povezavi z omenjenim zapletom tudi nekdanji ustavni sodnik, dr. Tone Jerovšek, ki poudarja naslednje dejstvo: “Sodnik je samostojen, neodvisen, nihče mu ne more ukazovati, kaj bo počel, kako bo sodil, kam bo šel.”

 

Najrazličnejšim obračunom z osebami, katerih delovanje in izjave niso po godu globoke države, ki praktično popolnoma nadzoruje slovensko sodstvo, ni videti konca. Vrhovno sodišče pod vodstvom predsednika Damijana Florjančiča je namreč vložilo zahtevo za začetek postopka pred Komisijo za etiko in integriteto pri Sodnem svetu proti nekdanjemu ustavnemu in sedanjemu vrhovnemu sodniku Janu Zobcu. Ta že dlje časa opozarja na številne nepravilnosti in težave znotraj slovenskega sodstva. Med drugim poudarja, da si je sodna oligarhija v primerih, kot so Patria, Kangler in Novič, privoščila hude zlorabe.

V zahtevi Florjančič Zobcu med drugim očita, da se je kljub njegovi prepovedi odzval vabilu predsednice odbora za pravosodje državnega zbora na 9. sejo tega odbora, ki je potekala 10. maja 2019. Zlasti je pri tem paradoksalno, da mu v isti zahtevi očita tudi dejstvo, da je na seji, ki se je je kljub prepovedi udeležil, jasno in glasno povedal, da mu je predsednik prepovedal udeležbo na njej. Za komentar omenjenega smo povprašali profesorja in nekdanjega ustavnega sodnika dr. Toneta Jerovška ter nekdanjega sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice iz Slovenije dr. Boštjana M. Zupančiča.

Jerovšek prepričan, da Zobec s svojo udeležbo na seji v državnem zboru ni storil ničesar spornega

“Sodnik je samostojen, neodvisen, nihče mu ne more ukazovati, kaj bo počel, kako bo sodil, kam bo šel,” zadevo komentira Jerovšek. Sodišče po njegovo v primerih, ko misli, da gre za kršitev, sicer mora reagirati in zadevo obravnavati, a obenem dodaja: “Zobec ni storil ničesar spornega s tem, da je šel na sejo in tam pred odborom državnega zbora, kot najvišjega telesa demokracije, povedal tisto, kar misli.” Ob tem Jerovšek zaključuje: “Sodišče se ne more skrivati za svojimi interesi, ki jih ima, predsednik pa nima kaj ukazovati sodnikom.”

Zupančič opozarja na dejstvo, da je vložena zahteva vrhovnega sodišča popolnoma absurdna

Zupančič je podobnega mnenja. Poudarja namreč, da je zaplet absurden tako ustavno-pravno kot tudi s stališča Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu (ESČP). Ob tem dodaja: “Občevanje med zakonodajno in sodno vejo oblasti, kot v tem primeru, je integralni del ustavno-sodne mednarodne doktrine ‘zavor in ravnovesij’ (checks and balances). Poleg tega je nastop vrhovnega sodnika v državnem zboru predmet njegove avtonomne odločitve.” Zupančič poudarja, da je predsednik vrhovnega sodišča samo prvi med enakimi (primus inter pares) in nima ingerence, da bi tu lahko karkoli priporočal in/ali ukazoval.

V zvezi s tem poudarja: “Kot sodnik ESČP (1998 – 2016) in prej kot ustavni sodnik (1993 – 1998) sem nastopal javno in bi lahko kot tak nastopil tudi pred državnim zborom v Sloveniji, ne da bi mi predsednik ustavnega sodišča oziroma ESČP vnaprej (prior restraint) karkoli prepovedoval ali me potem klical na odgovornost. To nikomur ne bi prišlo niti na misel.” Ob tem dodaja, da o tovrstnih vprašanjih na ESČP obstaja ustaljena sodna praksa (case law), čeprav podobno absurdnega zapleta tam niti ne bi moglo biti. “Omenjeni zaplet je znak, prvič, kontinuitete komunistične avtoritarnosti in, drugič, znak pravne provincialnosti, ki je pred mednarodnimi institucijami varovana z neprebojno jezikovno bariero. Brez nje do tega ne bi moglo priti,” še zaključuje Zupančič.

Rajko Golob