V hotelu City v Ljubljani je danes Inštitut Nove revije – zavod za humanistike organiziral javno tribuno v okviru tematskih razprav »Sedanjost za prihodnost«, razprava pa je imela naslov »Država za državljane in državljanke – smernice za naprej«. Gre za razpravo, ki je posvečena izidu novega zbornika »Spoprijem z razmerami in razmerji v Sloveniji 1.1«, kjer je eden od avtorjev prispevkov tudi naš novinar Gašper Blažič. Slednji je na razpravi nastopil tudi s svojim prispevkom, ki ga v nadaljevanju objavljamo v celoti.
Hvala za besedo. Spoštovani vsi navzoči, v svojem prispevku v zborniku sem skušal na nekoliko esejistični način odpreti temeljne dileme slovenske državnosti. Ne bi rad ponavljal to, kar sem napisal. Bi pa rekel, da se Slovenija v tem trenutku sooča zlasti z dvema izzivoma. Prvi izziv je globalni, to pa so migracije. Mednarodna skupnost nam ponuja mačka v žaklju, torej globalni dogovor o migracijah, za katerega niti ne vemo, kaj vse prinaša s seboj, dobil pa je svoj datum uresničitve – to je deseti december letos, torej prav na 70-letnico Splošne deklaracije o človekovih pravicah, pri čemer vsaj tri od njih tudi ukinja: pravico do svobode izražanja, pravico do varovanja svoje lastne nacionalne in državne identitete ter pravico do varnosti.
Drugi izziv pa je nedokončana tranzicija, pravzaprav retrotranzicija. Naša država je vsaj teoretično nastala kot diskontinuiteta s prejšnjo državo Jugoslavijo ter njeno ureditvijo. V praksi očitno to ne drži. Zavožena tranzicija je bila pravzaprav diagnostificirana že pred dvajsetimi leti – spomnimo se 206. številke Nove revije, raznih javnih izjav, pa odlično študijo o elitah, ki jo je izdelal profesor Frane Adam. Žal lahko ugotovimo, da vse, kar je bilo zapisano za tedanje razmere, še vedno drži, le da so sedanje razmere še dosti bolj zaostrene.
Slovenci svojih potencialov ne bomo mogli uresničiti, če ne bomo opravili z zlorabo demokratične procedure, s starimi omrežji, zgrajenimi na ostalinah komunističnih tajnih služb in mafijskih klanov, od Balkanskega bojevnika naprej. Predvsem pa nas tepejo iluzije, ki zakrivajo realnost. Prva iluzija je ta, da je slovenski politični prostor resnično demokratičen, kjer o izvoljenih predstavnikih ljudstva odločajo zgolj ljudje na volitvah. Žal temu ni tako. Naj ob tem omenim samo sumljivo dogajanje na ljubljanski upravni enoti v zadnjih dveh mesecih, kjer so se morali uslužbenci soočiti z ogromno maso ljudi, ki je želela še pred lokalnimi volitvami doseči registracijo stalnega bivališča v Ljubljani.
Druga iluzija pa je podoba slovenskega političnega spektra, ki ga obravnavamo kot sestavljenega iz dveh simetričnih polovic, leve in desne. Vendar tu ni nikakršne simetrije. Ni izhodiščnih enakih možnosti. To, kar mediji v Sloveniji imenujejo »levica«, je dejansko konglomerat političnega, gospodarskega in medijskega imperija, ki ima povsem izrazite mafijske korenine. Presenetljivo pa je, kako nasproten, torej demokratični oz. pomladni tabor še vedno živi pod vtisom teh iluzij in s tem ves čas izgublja. Pričakovanja, da bodo letošnje državnozborske volitve vse postavile na svoje mesto, so bila nerealna. Spet bo sledilo štiri leta zamujenih priložnosti.
Slovenski družbeni prostor se lahko očisti, če se bomo državljani odločili za to z odločnim civilnim odporom pod vodstvom civilne družbe. Prelaganje odgovornosti na stranke in pričakovati, da bodo v okviru povsem deformiranega političnega trga zmagovale ideje, vsebina in program, ne zdrži več. Izkušnje pač kažejo, da tam, kjer so razmere povsem deformirane in kjer je civilna odgovornost državljanov uspavana, ne zmagujejo boljši, ampak tisti, ki najbolj uspešno izrabljajo prednosti svojih povezav z mafijskimi botri iz ozadja. Tudi zato je brezpredmetno, da se v razpravah o slovenski prihodnosti ukvarjamo s strankami in političnim marketingom, če nismo mogli razrešiti najbolj osnovnih dilem zavožene slovenske tranzicije. Hvala lepa.
