Piše: G. B.
Na današnji dan 16. maja 1990 je Slovenija prvič po drugi svetovni vojni dobila demokratično vlado. Po aprilskih prvih večstrankarskih volitvah tistega leta je koalicija Demos dosegla večino.
Vlado je takrat sestavljalo kar 27 sekretariatov oz. ministrstev (zaradi stare zakonodaje) ter trije podpredsedniki vlade. Koalicijo je sestavljalo šest strank (Slovenski krščanski demokrati, Slovenska demokratična zveza, Slovenska kmečka zveza, Socialdemokratska zveza Slovenije, Slovenska obrtniška stranka in Zeleni Slovenije), vendar je imela v svojih vrstah tudi člane opozicijskih strank (Jožica Puhar, Franc Godeša), zato je bila vlada na nek način tudi “vlada narodne enotnosti”. Vodil jo je Lojze Peterle, predsednik SKD, stranke, ki je v okviru družbeno-političnega zbora dosegla največ sedežev. Peterle je sicer mandatarstvo sprva ponudil Jožetu Pučniku, ki pa tega ni sprejel.
Na današnji dan leta 1990 je prisegla prva demokratično izvoljena 🇸🇮 vlada.
Hkrati s procesom potrditve vlade je potekalo razoroževanje TO, ki ga je izvajala JLA ob asistenci Kučana, Ertla in Hočevarja. Dr. Jože Pučnik in Ivan Oman sta to podlo ravnanje pravilno označila za… pic.twitter.com/klwOTXpK23
— Janez Janša (@JJansaSDS) May 16, 2023
V času tik pred potrditvijo vlade je prišlo do zapletov, saj je tedanji predsednik predsedstva RS Milan Kučan želel še pred glasovanjem dobiti seznam vseh ministrov – motilo ga je, ker sta bila na seznamu tudi obrambni minister Janez Janša in notranji minister Igor Bavčar. Oba sta najbolj motila tudi opozicijske poslance.
Prav v času “interregnuma” pa se je tudi začelo razoroževanje slovenske Teritorialne obrambe, ki se je na ukaz predsedstva RS ustavilo šele nekaj dni kasneje, ko je JLA pobrala veliko večino orožja. Izkazalo se je, da je šlo za dobro pripravljeno akcijo s tiho privolitvijo predsednika Kučana, ki je bil o tej akciji očitno obveščen, a ni ukrepal. Že med samo parlamentarno razpravo o potrditvi vlade je tedaj še nepotrjeni obrambni minister Janša dobival obvestila o oddaji in zasegu orožja, ne samo tistega od TO, ampak celo tistega, ki so ga imele tedanje občine v okviru doktrine o splošni ljudski obrambi in družbeni samozaščiti. Zato je Janša predčasno opravil primopredajo na tedanjem republiškem sekretariatu za ljudsko obrambo, ki ga je v predhodnem izvršnem svetu pod vodstvom Dušana Šinigoja vodil Janko Kušar (kasneje je postal predsednik DeSUS in minister brez listnice). Medtem pa na sekretariatu za notranje zadeve primopredaje sploh ni bilo, saj se Tomaž Ertl, ki bi moral predati posle Bavčarju, sploh ni pojavil.
Vlada se je morala tako, še preden je bila sploh potrjena, soočiti s prvim aktom agresije proti bodoči državi, ob očitni veleizdaji s strani dela političnih struktur – tej veleizdaji sta se odločno postavila po robu Pučnik ter član slovenskega predsedstva Ivan Oman. V svojem programu je vlada namreč imela za svoj temelj to, kar je določala Majniška deklaracija, ki je bila prebrana leto dni prej: suvereno državo slovenskega naroda. To je bilo bistvo njenega programa, pri čemer je morala zagotoviti tudi obrambo Slovenije (ta projekt je sprva potekal tajno, saj je bilo treba Slovenijo zavarovati v trenutkih, ko je bila zelo ranljiva, zato je minister Janša skupaj z Bavčarjem, Antonom Krkovičem, Vinkom Beznikom in sodelavci vzpostavil tajni projekt Manevrske strukture narodne zaščite). Hkrati pa je morala vlada izvesti tranzicijo iz samoupravnega socializma v demokratični socialno-tržni sistem, kar ni bilo enostavno, tudi zaradi neenotnosti znotraj koalicije. Potrebno je bilo odpraviti zaprta območja Gotenice in Kočevske Reke, pripraviti zakonodajo o lastninjenju, privatizaciji in denacionalizaciji, vzpostaviti transformacijo gospodarskega sistema in tudi bodočih državotvornih funkcij. Že 2. julija istega leta je del Demosovih poslancev predlagal sprejem Deklaracije o suverenosti, ki jo je skupščina sprejela, pomenila pa je začetek trganja vezi z Jugoslavijo.
Vendar je bil to šele začetni korak, saj je ustavna komisija pripravlja predlog nove ustave, kar pa se je močno zavleklo. Prav zato je novembra istega leta – potem ko je bila tudi na zakonodajnem področju urejeno področje obrambe in je bila TO povsem pod poveljstvom slovenske oblasti – Demos ubral alternativno pot s predlaganjem plebiscita o samostojnosti, ki smo ga nato imeli 23. decembra istega leta. Sledilo je polletno obdobje neposredne priprave na razglasitev samostojne Slovenije, sprejem temeljnih pravnih aktov ter prevzem efektivne oblasti na področjih, ki so pripadala organom SFRJ.
V času delovanja vlade se je zamenjalo več ministrov. Odstopil je podpredsednik vlade Jože Mencinger, finančni minister Marko Krajnc, minister za informiranje Stane Stanič, ministrica za zdravstvo in socialno varstvo Katja Boh, minister za trgovino Maks Bastl… Nadomestili so jih Andrej Ocvirk, Dušan Šešok, Jelko Kacin, Božidar Voljč in Jožef Jeraj.
Demosova vlada je žal zdržala le polovico rednega mandata, torej dve leti. Že poleti 1991, še pred umikom JLA iz Slovenije, se je zaradi notranjih nesoglasij sesula najprej Slovenska demokratična zveza, vpliv starorežimskih struktur znotraj Demosa pa je pripeljal do razkola. Dober teden po sprejemu nove ustave (na prvo obletnico plebiscita) se je koalicija Demos samoukinila. Vlada je zdržala še nekaj mesecev in padla v tretjem poskusu konstruktivne nezaupnice vlade. Formalno je prenehala delovati 14. maja 1992, dva dni pred drugo obletnico svoje potrditve, ko je Peterleta zamenjal novi premier Janez Drnovšek, sveži predsednik liberalnih demokratov in pred tem član jugoslovanskega predsedstva.
