Piše: Blagovest.si
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 20,1-9): Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in óni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehítel in prvi prišel h grobu. Sklônil se je in videl povôje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povôje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, a ne ob povôjih, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč razumela Pisma, da mora Gospod vstati od mrtvih.
Čeprav je noč čas za počitek, so se veliki zgodovinski dogodki dogajali ponoči. Že božič nas spomni na to, “velika noč” pa še bolj namiguje prav na to. Marija Magdalena se že navsezgodaj odpravi k grobu, še preden je sonce začelo vzhajati, pa Jezusa ni bilo več tam. Našla je kamen odvaljen. To je morala povedati Petru in Janezu. A ne o tem, da je vstal – tega še ni doumela. Tudi onadva nista, čeprav sta se prepričala.
Zanimivo je, kako apostol in evangelist Janez pripoveduje o sebi v tretji osebi, brez navedbe imena, kako je prehitel Petra. Janez predstavlja ljubezen, ki prehiteva službo, a na koncu službi (Petru) daje prednost. In ko je vstopil, je videl – in veroval. Čeprav še nista doumela pisma, torej tega, kar je Jezus oznanil drugima učencema tisti dan na poti v Emavs.
Misel za velikonočno vigilijo lahko preberete TUKAJ.
