Piše: C. R.
V Sloveniji se razvija pravna drama, ki bi jo težko premagal tudi najbolj izkušen scenarist kriminalk.
Odvetnika Špele Goltes, Peter Grad in Maja Bogataj Jančič, sta sredi decembra več medijem poslala dopise, v katerih zahtevajo, da vsi do 27. decembra nehajo uporabljati logotip Mercator. Brez pravnomočne sodbe, brez sodne odredbe – zgolj z grožnjami in formalnimi papirji.
S tem se lahko že jutri zgodi pravni absurd. Mediji bodo morali umakniti logotipe s svojih letakov, podjetja prelepiti reklamne table, uporabniki pa nehajo prepoznavati simbol, ki ga poznajo že desetletja. Čeprav gre za znak, ki je nastal v letih 1968–1969 kot delo prof. Gregorja Košaka, zdaj odvetniška družba trdi, da je “avtorsko delo” Špele Goltes – kljub temu, da je šlo pri prenovi iz leta 1995 zgolj za predelavo, ne novo ustvarjalno delo.
V Mercatorju vztrajajo, da so avtorske pravice urejene transparentno in da zahteve po prepovedi uporabe povzročajo konkretno poslovno škodo. Odvetnik Uroš Pogačnik opozarja: “Znak Mercatorja ni novo avtorsko delo. Špela Goltes ne more prepovedati uporabe simbola, ki temelji na predhodnem avtorskemu delu. To je pravno eksperimentiranje brez osnove.”
Zbornica in višje sodišče še nista odločila, sodba prve stopnje ni pravnomočna, a dopisi odvetnikov že povzročajo paniko. Slovenija je tako priča pravu v najbolj absurdni obliki: logotip, ki ga poznajo vsi, postal tarča pravnega šarlatanstva.
Mercator jasno sporoča: znak ostaja njihova last, pravna grožnja Špele Goltes pa je zgolj še ena epizoda pravnega eksperimentiranja, ki je lahko nevarno za podjetja, medije in celo javno percepcijo ene najbolj prepoznavnih slovenskih ikon.
V tem kontekstu je treba poudariti še predznak devetdesetih, ko so se v Sloveniji podjetja množično privatizirala in je nastajala nova poslovna kultura. Takrat so bile avtorske pravice pogosto še neurejene ali zelo površno urejene, pogodbe o prenosu pravic so bile bolj formalnost kot dejanski pravni mehanizem. Celostne grafične podobe in logotipi so nastajali po hitrem postopku, pogosto kot timsko delo ali v sodelovanju z zunanjimi agencijami, brez natančnih zapisov o tem, kdo je avtor posameznega elementa.
V tem smislu so poskusi retroaktivnega pripisovanja izključno avtorskih pravic eni osebi, kot v primeru Špele Goltes, z vidika profesionalne in zgodovinske prakse močno vprašljivi in spadajo v kategorijo pravnega eksperimentiranja.
