Piše: P. G.
»Je partijski sekretar na koprskem sodišču, brezsrčno naj bi sodeloval pri mučenju mlade osebe, bil je zadnji sodnik v socialistični republiki Sloveniji, ki je obsodil na smrtno kazen in bil naj bi izjemno navdušen nad ustreljenim prebežnikom.« Tako smo lahko v nekem opisu prepoznali Branka Maslešo, ki je bil kasneje celo predsednik vrhovnega sodišča. V tem času je prišlo do mnogih škandaloznih primerov zlorabe prava, tudi do politično motivirane obsodbe v zadevi Patria.
O Branku Masleši smo tudi na našem portalu pisali že večkrat, vendar je slovenska javnost vmes že marsikaj pozabila. Ob dejstvu, da je četica vrhovnih sodnikov, med katerimi je tudi Masleša, nedavno na prostost izpustila člane zloglasnega kartela Balkanski bojevnik, pa velja spomniti na nekatera dejstva, ki postavljajo Maslešo v zelo čudno luč. Kot je znano, je Masleša v osemdesetih letih deloval kot sodnik v Kopru, leta 1982 naj bi bil vsaj objektivno odgovoren za mučenja v zaporu. Oktobra 1982 se je namreč znani pesnik Matej Bor s posebnim pismom obrnil na Franceta Popita, tedanjega predsednika republiškega predsedstva. V pismu je Bor posredoval za funkcionarja ZKS v Radovljici Stanka Kajdiša, saj so njegovega sina, tedaj 34-letnega Mira strpali v koprski zapor. Bor v pismu omenja tudi Maslešo, ki je bil leta 1982 koprski preiskovalni sodnik in je vedel, da Mira Kajdiša v priporu pretepajo in zapirajo v »bunker«, vendar pa kljub temu naj ne bi hotel niti v zapisniku omeniti Kajdiševih pritožb. Masleša naj bi Stanku Kajdišu ob njunem srečanju celo namignil, da je njegov sin nedolžen, a ga zadržujejo v priporu zaradi drugih osumljencev.
Leta 2013 je Masleša na obtožbe odgovarjal, da je bil mladi Kajdiš član hudodelskih združb in da je sam v času sojenja dobil grožnje s smrtjo, navedbe v Borovem pismu pa ne držijo. Pač pa naj bi Bora nekdo zavedel. »V vseh letih sicer ne sin ne oče nista podala niti ene same pritožbe zaradi domnevnega pretepanja v preiskovalnem zaporu,« je leta 2013 novinarju Jadranu Vatovcu s Slovenskih novic dejal Masleša. Iz dokumentacije piranskega sodišča pa naj bi bilo razvidno, da je Miro Kajdiš sklep o priporu, za katerega Bor pravi, da ga ni prejel, dobil že 26. avgusta 1982. Že drugi dan pripora so prav tako staršem z dovolilnico, ki jo je izdal prav Masleša kot preiskovalni sodnik, omogočili, da so obiskali priprtega sina. Pripor so mu odpravili 25. oktobra 1982, ker, kot piše v spisu, niso več obstajali begosumni razlogi. Kajdiš (zadnje čase ga navajajo s priimkom Kajdiž) je nato odšel v tujino in naj bi se skrival v Braziliji, Interpol ga išče zaradi goljufije, vendar ga Brazilija noče izročiti Sloveniji.
Ne glede na to pa nikoli ni bilo ovrženo mučenje pripornikov. Kot da bi v Masleševi verziji zgodbe iz leta 1982 nekaj manjkalo. Tudi če je bila zgodba, ki jo je leta 1982 odprl Matej Bor, res izmišljena, ostaja afera s streljanjem prebežnikov dovolj velik razlog, da Masleša ne bi smel postati niti navaden sodnik v samostojni Sloveniji, kaj šele vrhovni sodnik. V zadnjem času je bila ta zgodba ponovno obnovljena na twitterju in morda bo v njej kdo našel tudi razlog, zakaj se je z »balkanskimi bojevniki« razpletlo v smer, ki se je nismo želeli.
