Piše: Domen Mezeg (Nova24tv)
“Jak Koprivc je bil znan trojni funkcionar. On je bil glavni urednik Dela, istočasno je bil predsednik Društva novinarjev in istočasno je bil izvršni sekretar CK ZKS za informiranje. K njemu so po dekretu najprej Popita, potem pa Kučana, enkrat tedensko morali hoditi uredniki na “briefinge”. Tam so jim razložili, kaj se piše, kako se piše itd. Kot urednik Dela pa je veljal za enega velikih cenzorjev. To je bila njegova glavna naloga. Seveda je imel pod seboj uredniško ekipo. Mimo njih se v novinarstvu ni moglo zgoditi ničesar. Znan je tudi kot pogrebnik satiričnega lista Pavliha. To je bil časopis, ki se je ukvarjal s pravo politično satiro in informacijami, ki jih drugje ni bilo mogoče objavljati,” je o očetu poslanca SD Marka Koprivca dejal tedanji uporniški novinar Vinko Vasle.
“Ponosni naslednik Zveze komunistov” Marko Koprivc je samooklicani branitelj “svobode”, “demokracije” in “neodvisnega novinarstva”. A kot nam je znano, je od svojega totalitarnega očeta Jaka Koprivca poleg naravne lepote in krvavordeče avre podedoval tudi družinsko karmo preganjanja “neodvisnih novinarjev” (Jožeta Možine zaradi oddaje Utrip). Da gre za čistokrvno “udbovsko dete”, nam je zaupal tudi novinar Vinko Vasle, ki je tedanjo (jugoslovansko) novinarsko svobodo treniral na lastni koži: “Jak Koprivc je bil znani trojni funkcionar. Tako je bil pred časom krščen tudi v Delu. On je bil glavni urednik Dela, istočasno je bil predsednik Društva novinarjev in istočasno je bil izvršni sekretar CK ZKS za informiranje.”
“K njemu so po dekretu najprej Popita, potem pa Kučana, enkrat tedensko morali hoditi uredniki na “briefinge”. Tam so jim razložili, kaj se piše, kako se piše itd. Kot urednik Dela pa je veljal za enega velikih cenzorjev. To je bila njegova glavna naloga.” Seveda je imel pod seboj uredniško ekipo. Mimo njih se v novinarstvu ni moglo zgoditi ničesar. Znan je tudi kot pogrebnik satiričnega lista Pavliha. To je bil časopis, ki se je ukvarjal s pravo politično satiro in informacijami, ki jih drugje ni bilo mogoče objavljati. To je bilo konec 70., začetek 80. let. In ta satirični list je bil trn v peti tedanji oblasti, zato so bile ves čas velike težave. Pojavljala so se vprašanja, kaj narediti z vodstvom Pavlihe. Vasle je bil v tistem času zunanji sodelavec.
In takrat je imel Pavliha serijo satiričnih podvigov v smislu “ponarejanja”, denimo tedanjega tednika Jane. Šlo je za izdaje podobne velikosti, izbora črk itd. Izdajo so poimenovali “Pavlihova Ana”. Tako so se norčevali iz Bernarde Jeklin in njenih “feminističnih neumnosti”. In nekega dne so iz mariborskega “Vročega Kaja” (napol pornografska zadeva) naredili parodijo, ki se je imenovala “Pavlihov Jak”. In Zlata Kraševec (sedaj dejavna tudi na Twitterju) je za Pavlihov Jak napisala uvodnik z naslovom “Jak” in zapisala, da je “jak tibetansko govedo”. Šlo je za zanimivo besedilo. Menda je na Twitterju nekdo celo zapisal, da je “Marko Koprivc sin tibetanskega goveda”. Kot kaže, se ljudje spomnijo tistega primera.
Je pa bilo v izvodu Pavlihovega Jaka tudi ogromno drugih zadev, denimo napad na zvezno vlado itd. In tisti dan, ko je Pavlihov Jak izšel, je ponoči (okoli polnoči) Popit sklical izredno sejo najožjega vodstva partije. Tam so se pomenkovali, kaj narediti, kako ukrepati. “Jak Koprivc je jokal in jamral, kaj mu delajo, kako ga žalimo itd. Popit pa ga je še zmerjal, “da če je tako nesposoben, da ne zna z njimi obračunati sam, mu pa ne morejo pomagat”. In zadeva je šla v obračun. In ker je imela komunistična partija roke nad imenovanji, so zamenjali Bogdana Novaka, Boga Sajovica, pripeljali drugo ekipo in takrat je pričel Pavliha propadati. Dokončno je propadel v obdobju pol leta.”
Pavliho so sicer vodili t. i. “alternativni novinarji”, ki so se režimu upirali. Nekateri so prihajali z Dela, nekaj s televizije, močna ekipa pa je bila tudi na Kmečkem glasu, še nekaj oseb s Pavlihe, Delavske enotnosti itd. In oblast je bila ves čas v negotovosti glede tega, kaj bodo znova “zakuhali”. V tem času so prejemali grožnje, da bodo izgubili službe itd., a so bili pripravljeni tudi na te možnosti. “Bilo nam je vseeno, če bi nas pometali iz služb, ker smo se dobro pripravili …” Tedanji totalitarni sistem je bil v začetku 80. let že malce “prestrašen”. Vedelo se je namreč, v katero sme gre družba v svetovnem merilu, na vzhodu itd. Čutilo se je določeno neodločnost tedanjih totalitarnih oblasti. Glede Marka Koprivca pa je dejal: “Jabolko ne pade daleč od drevesa.
In to, kar piše, so pamfleti. On nima enega argumenta, tako od njega kot od Fajonke bi rad slišal eno laž, eno neresnico, eno izmišljijo, ki jo je v oddaji o Dražgošah povedal Jože Možina. Njim sicer ni šlo za Dražgoše in ta njihov mit, ampak za to, ker je poantiral Milana Kučana in še nekaj osebnosti Ý to jih je zbodlo, to jih je zabolelo. Kučan je še vedno nedotakljiv.” Koprivc pa je prepričan komunistični totalitarec, tako kot Kučan. To izhaja iz družine, vzgoje. On dela za demokracijo in svobodo govora tipa komunistična partija. On je “ponosni naslednik”, ki se klanja enemu največjih morilcev – Borisu Kidriču, ki je moril tudi osebno, ne le podpisoval ukaze o likvidacijah. V tej luči se je treba zavedati, o kakšnem tipu “demokracije” in “svobode” Koprivc govori – o tem, v katerem je živel in deloval njegov oče.
