Piše: Vančo K. Tegov
Kot na mnogih področjih, tudi v zdravstvu nastaja precejšnja zmeda, pa ne le zaradi čakalnih vrst, temveč tudi zaradi omalovaževanja zdravniškega, zdravstvenega in negovalnega poklica. Koliko je za to krivo zdravstvo samo, koliko ima pri tem zraven še politika in javno mnenje ali pa osebni interesi? To so vprašanja, na katere trenutno nimamo pravih odgovorov, a bi jih nujno morali imeti, če bi želeli, da se zdravniku in zdravstvenemu osebju vrne dostojanstvo in ugled, kjer in kolikor jim je krnjen.
Videnje tega in še česa v zvezi z zdravstvom nam je odstrl zdravnik, prof. dr. Marko Noč, dolgoletni predstojnik oddelka za intenzivno medicino ljubljanskega UKC, ki poleg svojega poslanstva zdravnika kardiologa, kot družbeno angažiran podaja mnenja o dogajanjih in pojavih v družbi. Nič drugače ni bilo tudi tokrat na četrtkovem večeru razmisleka v okviru 400 letnice Misijonske družbe Vincencija Pavelskega.
O samem vikanju, pa da je to samo zunanja oblika do nekoga ki ima spoštljiv odnos do soljudi, v tem primeru zdravnik. Poklic kot vsi drugi, le pri določenih poklicih ki so prav tako zahtevni in kompleksni, le da pri enih lahko odpraviš napako( obrtnik) pri zdravniku kot je pri kardiologu, pa ena slaba presoja, napačna odločitev, napaka pripelje do usodnega izida oziroma smrti bolnika. Za zdravnika je operacijska soba kot cerkev, ko prideš noter kot da greš moliti, narediš kar je najboljše, sam izhod po profesionalno opravljenem delu, je odvisen od nečesa in nekoga ki je izven nas samih. Nagrade so tukaj nepomembne. Danes se o zdravnikih diskutira kot da so neki dobičkarji. Trenutna slovenska družba zdravnika prikazuje na način ki je daleč, zelo daleč od resnice.
Marko Noč pravi, preko pripovedovanja njegovih starih staršev, “da ga to vse skupaj spominja na nek razredni boj proti zdravnikom s strani vladajočih. Dobesedno, kot da bi bili tam nekje leta ‘45. Za vse smo mi krivi. Mi smo tisti najbolj problematični v tej družbi. Kar je najhuje so trenutni oblastniki to zelo spretno lansirali in s tem pridobili en del javnosti na svojo stran.”
Vemo da vsakem poklicu se najdejo ljudi, ki niso zavezani svojemu poklicu in jih v to vodijo drugi motivi. Njihovo napačno in škodljivo dojemanje potem nekateri zmotno zmanipulirajo tako kot da velja za celoten zdravniški ceh. Čeprav je jasno da devetdeset odstotkov in še kaj zdravnikov dela pošteno, profesionalno in zavzeto. Oblastniki morajo omogočati sistem v katerem se lahko dela in nisi odvisen od nekega eksperimentiranja z zdravstvom na škodo bolnikov. Da ne bi delali samo na omejevanju ampak na spodbujanju v dobro bolnikov in javnega zdravja. Kot je omenil dr. Noč, pri nas pogrešamo združenje pacientov, ki bi nastopilo proti temu kar prinašajo ti eksperimenti, odmikanje od storitev od njih samih in posledično temu daljšanje čakalnih vrst ter slabšanje javnega zdravja in zdravja posameznikov.
Učinkovitost zdravstvenega sistema se meri po tem, da je storitev pravočasna, učinkovita in da jo bolnik, pacient ne rabi plačati sam, ampak zavarovalnica.
V Sloveniji je treba ohraniti eno dobro jedro v zdravstvu okrog katerega se bo gradil in ohranjal dober zdravstveni sistem.
Zelo zmotno je v naši družbi oziroma v delu družbe, ki misli da ve vse in obvlada vse, je odnos do evtanazije, oziroma aktivni udeležbi tretje osebe h končanju življenja.
Prvi val je bil zelo buren in je bila enotnost v zdravniških vrsta takšna da so iz prvotnega predloga umaknili dolžnost zdravnika da pomaga trpečemu k njegovi prostovoljni usmrtitvi. Sedanji aktualni predlog gre k temu da se k temu po privolitvi s strani komisije izvede s strani osebe ki jo pooblasti neozdravljivo bolan. S tem se uzakonja samomor. Nedopustno.
Potrebno in nujno več časa in denarja je potrebno vlagati in plasirati v paliativno medicino in dolgotrajno oskrbo.
Za vse morebitne spremembe, ki bi morda bile potrebne in bi z njimi šli v korak s časom ni potrebno stoprvič odkrivati toplo vodo, le čez mejo je treba pokukati in dobro in primerno temu kopirati. Takšni eksperimenti ne sodijo v 21 stoletje. Ceneje, učinkoviteje in tudi bolj zdravo ter znosno za družbo bi lahko bilo.
Uporaba odličnega domačega znanja in dobrih praks iz tujine na eni strani ter ne vsiljevanja eksperimentov, ki ne prinesejo nič razen stroškov in zmede, je recept za dober zdravstven sistem in zadovoljnega, zdravega in dolgoživega pacienta in državljana.
Le če bo v glavah oblastnikov “cum grano soli”!
