Piše: Gašper Blažič
V soboto, 13. aprila, je bila Tanja Fajon še zadnji dan predsednica stranke Socialni demokrati. Stranka se je ta dan sešla na izrednem kongresu, na njem izvolila novo vodstvo in s tem poskusila presekati gordijski vozel, ki je nastal zaradi afere z zgradbo na Litijski 51.
Naj opomnimo, da gre za tisto preplačano zgradbo, v zvezi s katero si je sedaj že nekdanja ministrica za pravosodje Dominika Švarc Pipan pilatovsko umila roke in nato še zapustila SD, umaknila pa se je tudi iz vlade. Čeprav je za afero odgovoren tudi predsednik vlade Robert Golob, je “svobodnjakom” uspelo usmeriti pozornost na tedanjega glavnega tajnika SD Klemena Žiberta, ki se je na položaj prebil na kongresu stranke oktobra 2022. Takrat je obljubljal finančno konsolidacijo stranke, kar pa mu ni uspelo.
Vmes se je SD preselila iz Moskovičeve vile (na Levstikovi) v poslovno zgradbo na Nazorjevi, kjer je menda podnajemnica, nekdanjo judovsko vilo pa so njeni člani sprva hoteli obdržati za dejavnost Inštituta 1. maj, ki je nekakšna “hčerinska družba” SD. No, sedaj jo prodajajo za 2,2 milijona evrov, skoraj toliko pa naj bi znašali tudi dolgovi stranke (nekateri omenjajo dolg 1,2 milijona evrov).
Jasno je bilo, da je bila Tanja Fajon prav zaradi odstopa Klemena Žiberta pretresena. 12. februarja, dva dni pred pepelnico, se je pred kamerami posula s pepelom in napovedala izredni kongres stranke, ta pa je sledil dva meseca pozneje, to je prejšnjo soboto.
Kako je Prednik zapravil priložnost
Pokazalo se je, da je bil kongres res prelomen, čeprav z njega ni protestno odšla nobena delegacija, tako kot se je to pripetilo npr. na 14. kongresu ZKJ, ki je potekal januarja 1990. Je pa kongres trajal kar 15 ur in se pravzaprav še ni končal, saj ostaja izvolitev sedmih članov predsedstva in dveh članov nadzornega odbora stranke še neznanka. Javnost je seveda najbolj zanimalo, kdo bo novi predsednik, saj so kandidature za najvišje funkcije že nekaj tednov prej napovedali trije kandidati: župan Ajdovščine Tadej Beočanin, evropski poslanec Milan Brglez in vodja državnozborskih poslancev SD Jani Prednik.
Če je Brglez znan kot prebežnik iz SMC in kot pravoveren levičar, ki ga privlači Kremelj, sta bila druga dva kandidata nekoliko manj ideološko ostra. Kljub temu se je izkazalo, da sta morala pridobiti naklonjenost stricev iz ozadja, kar pomeni, da sta morala že vnaprej izključiti vsako možnost sodelovanja z največjo opozicijsko stranko. Kot poročajo naši viri, je bilo mogoče čutiti nekaj notranje stiske, saj so bila pričakovanja Milana Kučana, ki se je še dober teden pred kongresom pojavil na enem od dogodkov SD, očitno velika. Hitro je postalo jasno, da si Kučan za predsednika SD želi Milana Brgleza, za katerega je mogoče pričakovati, da bo kandidiral na listi SD za evropskega poslanca z zadnjega mesta. To pomeni, da so bili vložki starih botrov v Brglezovo kandidaturo res veliki. Poznavalci so si enotni – če bi ostalo pri teh treh kandidatih, bi Brglez zagotovo pometel z njimi že v prvem krogu, kar bi skoraj zanesljivo vplivalo na njegov prihod v vlado in politični konec Tanje Fajon. Zakaj? Jani Prednik je Fajonovo kot protikandidat izzival že leta 2020, dve leti pozneje bi mu lahko celo uspelo prevzeti vodenje stranke, vendar je kandidaturo zadnji hip umaknil. S tem je zamudil zgodovinsko priložnost, vrednost njegovih političnih delnic pa je od takrat precej padla, saj je njegovo kandidaturo resno jemal le manjši del delegatov na kongresu. Za župane je tako ali tako znano, da so nekakšna “rezervna klop”, kakor se temu reče v moštvenih športnih panogah.
Najdlje je zdržal Pahor
Štrene je zmešal minister za gospodarstvo, nekdanji poslanec (nekaj let tudi vodja poslancev SD) in nekdanji župan Radeč Matjaž Han, ki je kandidaturo vložil “pet pred dvanajsto”. Očitno je to storil po tehtnem premisleku in zatem, ko “se je preštel” in ugotovil, da ima za uspeh realne možnosti. Zanimivo je, da je bil kot kandidat evidentiran že prej, vendar ni podal soglasja in je sprva podprl Beočanina.
Nazadnje se je vendarle odločil za kandidaturo, češ da ga je k temu nagovorilo članstvo, s tem pa je povzročil kar nekaj slabe volje med tistimi, ki zagovarjajo kontinuiteto z zadnjim partijskim šefom Milanom Kučanom. Kot je znano, so Kučanu v ZKS – SDP in pozneje v (ZL) SD kot predsedniki sledili Ciril Ribičič, Janez Kocijančič in leta 1997 – tedaj mlad in svež – Borut Pahor, ki je kot “tretjo pot” propagiral novo agendo evropske socialdemokracije. Pahor je doslej najdlje zdržal kot predsednik SD, in sicer vse do leta 2012, ko ga je na kočevskem kongresu s šibko večino premagal Igor Lukšič, čemur pa so sledile nenavadne menjave in odstopi. “Odstopljenega” Lukšiča je namreč nasledil “agrokomunist” Dejan Židan, vendar je tudi slednji odstopil na podoben način, nasledila ga je Tanja Fajon, ki je iz medijev v politiko uradno prestopila leta 2009. Tedaj je prvič kandidirala na evropskih volitvah (neuradno pa že veliko prej). Tudi njena era ni trajala dolgo. Najdlje je tako na vrhu SD zdržal Pahor – do sedaj tudi edini predsednik SD, ki je postal premier.
Zlomljeno srce Uroša Jauševca
Pričakovati je bilo mogoče, da bo Hanov glavni izzivalec prav Brglez, kar se je nato tudi zgodilo, saj so po precej izenačeni bitki morali organizirati še drugi krog volitev za predsednika. Rezultate tega dvoboja so sporočili opolnoči, ko se je kongresni dan že iztekel. Prednik, osmoljenec prvega kroga, je v drugem krogu javno podprl Brgleza (morda se je hotel Hanu maščevati, ker je slednji sprva podpiral Beočanina), medtem ko je vidno živčna Tanja Fajon navijala za Hana, saj je že sicer član vlade, kar bi rešilo tudi njo. Prav dejstvo, da si je Fajonova želela Hana za svojega naslednika, je vznemirilo nekatere delegate, češ da se bodo s Hanom nadaljevale sporne strankarske prakse. Han je na ta očitek glasno odgovoril, da je očitno bolj on sam problem kot pa dva milijona evrov dolga. Nekateri delegati, ki mentalno sodijo že skoraj v Levico, Hana očitno obravnavajo kot nevarnost, saj naj bi utegnil SD spraviti v veliko koalicijo s stranko SDS in je preveč “neoliberalen”.
Nič nenavadnega torej ni, da se je stranka začela že malo pred kongresom “čistiti” balasta, ki se je nabral v zadnjem času – izstop sta napovedala nekdanji novinar Blaž Zgaga in nekdanji tajnik stranke Uroš Jauševec. Slednji ni navedel racionalnih razlogov za izstop, omenil je le primitivizem, “kšeftarstvo” in nenačelnost, karkoli naj bi že to pomenilo. Nazadnje je vendar dejal, da je zanj osebno Han del problema in ne del rešitve. Tudi sicer so se očitki, namenjeni Hanu, vrstili praktično ves čas kongresa. Kongres so morali ponoči prekiniti, saj je postal nesklepčen – kdaj se bo nadaljeval, ni znano. Kljub temu se je opolnoči pokazalo, da je Han le za las premagal Brgleza (182 proti 172), zaradi česar bo stranka verjetno še naprej ostala razklana, in sicer neodvisno od Hanovih obljub, da bo skušal povezati vse, tudi tiste, ki zanj niso glasovali.
Še vedno “ponosni nasledniki ZKS”?
Tudi po kongresu bo veliko vprašanj ostalo neodgovorjenih – ne samo v zvezi s finančno zadolženostjo, ampak tudi v zvezi s političnim programom. Dejstvo je namreč, da je z odhodom Tanje Fajon padla še zadnja trdnjava sedaj že nekdanje koalicije KUL. Naj opomnimo, da so v času zadnje Janševe vlade tedanji predsedniki opozicijskih strank Marjan Šarec (LMŠ), Alenka Bratušek (SAB), Tanja Fajon (SD) in Luka Mesec (Levica) sestavili nekakšen sporazum o skupnem nastopanju, ponudili so celo tehničnega mandatarja, ekonomista Jožeta P. Damijana, ki je predstavil idejo “ustavnega loka”. Navdušenje je hitro splahnelo, stranki LMŠ in SAB pa sta se nato “utopili” v Gibanju Svoboda. V tem času JPD ni bil več aktualen, Mesec pa se je tudi umaknil z vrha Levice. V štirih letih je KUL tako postal samo še spomin na nekdanje čase.
Bolj aktualno vprašanje je, kdo bo za SD kandidiral na evropskih volitvah. Za zdaj sta znana le dva kandidata, in sicer oba sedanja evropska poslanca – Matjaž Nemec in Milan Brglez. Matjaž Han naj bi h kandidaturi nagovarjal Tanjo Fajon, morda bi ji vnovična izvolitev celo ustrezala, saj je zdaj praktično brez strankarske funkcije. Po drugi strani se Han otepa funkcije podpredsednika vlade in bi v tej vlogi raje videl Andrejo Katič, a vprašanje je, ali se bo s tem strinjal premier Golob. “Ponosni nasledniki ZKS” bodo tako v naslednjih mesecih doživljali prečiščevanje.
Kdo je Matjaž Han in zakaj ga stari botri lahko izsiljujejo
Rodil se je leta 1971 v Celju, kjer je končal srednjo trgovsko-komercialno šolo. V mlajših letih je treniral rokomet in pozneje postal tudi športni funkcionar. Med letoma 1992 in 2004 je deloval v družinskem podjetju, ki ga je podedoval, leta 2022 pa se je iz lastništva podjetja umaknil. Sprva je bil politično aktiven le v domači Občini Radeče, kjer je bil najprej dva mandata občinski svetnik tedanje Združene liste (ZLSD), leta 2003 pa je postal predsednik občinskega odbora omenjene stranke v Radečah. Leto pozneje je bil prvič izvoljen za poslanca. Leta 2006 je bil izvoljen za župana Radeč in uspeh ponovil leta 2010, vendar je po enem letu zaradi nezdružljivosti funkcij raje ostal poslanec in se umaknil z županskega mesta. Han je bil tako 18 let neprekinjeno poslanec, leta 2014 je postal vodja poslanske skupine SD, predlanskim pa je po zadnjih volitvah postal minister za gospodarstvo v Golobovi vladi.
Han se je v preteklosti večkrat otepal očitkov, da podjetje, v katerem je bil trideset let solastnik, služi na račun poslov z državnimi družbami, saj je med drugim tiskalo etikete za Pivovarno Laško in skrbelo za čiščenje Petrolovih bencinskih servisov v Sloveniji in na Hrvaškem. Kot delničar Pivovarne Laško je s prodajo delnic, ko je družbo prevzel nizozemski Heineken, prejel okoli 210.000 evrov bruto. V času prve Janševe vlade in velike vojne med vlado in tedanjim vodstvom Pivovarne Laško – v tistem času je njeno upravo vodil Boško Šrot – se je Han pojavil tudi na prireditvi Pivo in cvetje v Laškem. V času zadnje Janševe vlade pa je na vrhuncu epidemije koronavirusne bolezni (januarja 2021) praznoval abrahama in se na zabavi okužil. Bolezen se je zanj končala brez hujših posledic.
Pred desetletjem so mediji pisali o Hanovi prometni nesreči, v kateri naj bi življenje izgubil otrok. Takrat je o tem najprej javno govoril Ivan Vogrin, ki je bil do leta 2014 poslanec Virantove Državljanske liste. Han naj bi bil dogodek priznal, vendar je zgodba nato utonila v pozabo. Je pa zanj in za stranko to lahko zelo nevarno – če bi se namreč zgodilo, da bi Han skušal odpeljati SD stran od linije, ki so jo začrtali stari botri, bi ga lahko na račun te prometne nesreče izsiljevali.
Klemen Žibert v zgodovino, babica pa častna meščanka
Samo dan po (nedokončanem) kongresu SD se je v javnosti pojavila informacija o predlogu, da bi častna meščanka Ljubljane postala Julka (Julijana) Žibert, babica nekdanjega tajnika SD Klemena Žiberta. Ta se je pred tremi meseci umaknil s položaja. Žibertova je bila mestna funkcionarka že v času prejšnjega režima, pa tudi direktorica PTT. Ker je sedaj ljubljanska mestna svetnica Jankovićeve liste in funkcionarka borčevske zveze, ni dvoma, da ji bo Mestna občina Ljubljana ta naziv tudi podelila. Z njo kandidira tudi Jankovićev hišni urbanist Janez Koželj.
Živa Živković premagala Sebastjana Selana
Kot je znano, je generalni sekretar SD izvoljen, zanj pa so se potegovali Dejan Prešiček, Martin Rudnik, Peter Bohinec, Sebastjan Selan in Živa Živković. Med kandidati ni bilo niti nekdanjega tajnika Klemena Žiberta niti njegovega začasnega naslednika in nekdanjega poslanca Matevža Frangeža. Zanimivi sta bili predvsem dve imeni: nekdanji minister za kulturo Dejan Prešiček in nekdanji direktor Sove Sebastjan Selan. Nazadnje so na to funkcijo izvolili širši javnosti neznano Živo Živković, ki je doslej vodila kabinet ministrice za pravosodje Andreje Katič. Živkovičeva je med prvimi nalogami naštela pripravo na evropske volitve, statutarno prenovo, ki so si jo zadali za jesen, in finančno konsolidacijo stranke.
