Piše: Vančo K. Tegov
Pomembno je, da se kulture dotaknemo tudi na tak način – tako kot se ona dotika našega vsakdana, preteklosti, bivanja, obstoja in seveda tudi prihodnosti.
Govorimo o kulturi kot temelju identitete nasploh in predvsem kot temelju slovenske identitete. V prvotnem pomenu beseda »kultura« pomeni gojiti nekaj, kar nas določa in hkrati določa tudi nas same – našo duhovno in mentalno rast. Današnje razumevanje kulture je pogosto napačno zoženo: kot da bi bila kultura zgolj tisto, kar vidimo, doživljamo ali občutimo prek umetnosti. To ni prav in ne sme biti tako – še posebej, če med »dosežki« kulture srečujemo destrukcijo in razkroj. Takšni pojavi so antipod kulture oziroma nasprotje njenemu pravemu, resničnemu dojemanju. Tej in takšni »kulturi« moramo reči odločen ne.
Kultura kot povezovalka in graditeljica identitete naroda
Iz kulture in dediščine, ki sta temelj naše skupnosti, je vzniknilo marsikaj, kar danes v različnih oblikah obstaja in je zapisano v zgodovinskem spominu. To velja tudi za Celje, ki ga postavlja v srce Evrope zlasti obdobje Celjskih grofov. Danes imamo celo na nacionalnem grbu in zastavi tri celjske zvezde. S to zastavo in grbom Slovenije izkazujemo identiteto, enotnost, pripadnost, kulturo in vrednote skupnosti ter spodbujamo ponos in povezanost med ljudmi. Prav o taki kulturi govorimo, ko rečemo, da je temelj skupnosti. Celje se lahko s ponosom postavlja s tem, da je sedež celjske Mohorjeve družbe – prve in najstarejše slovenske založbe, ki tudi danes sodi med večje klasične slovenske založbe z zelo širokim knjižnim repertoarjem za vse generacije. To poslanstvo opravlja v polnosti in ni zgolj okras preteklosti – še najmanj to. Žal pa obstajajo poskusi – kar je še huje –, da nekatere strukture pozabijo na jezik. Na neki univerzi so celo predlagali poučevanje v angleščini, tujem jeziku, zgolj zaradi ekonomskega interesa in privabljanja tujih študentov, pri tem pa zanemarjajo lastni jezik na lastni zemlji. Verjetno vedo (ali bi morali vedeti), da je takšna lahkomiselna ideja celo protiustavna. Tak interes vodi v razgradnjo slovenske kulture, slovenskega jezika in na koncu v razgradnjo vsega, iz česar je slovenstvo stoletja raslo, se razpletalo in doseglo suverenost lastne države. Nerazumljivo je, zakaj dopuščamo razgradnjo kulture – še posebej jezika, ki je pravzaprav temelj vsakega človeka. Z rušenjem maternega jezika rušimo posameznikovo miselnost, njegovo miselno trdnost, temeljnost in družbeno povezanost.
O človečnosti kulture in zoper destrukcijo v njej
Za ohranjanje kulture, jezika in kulturne dediščine je potrebno stalno negovanje in poustvarjanje – predvsem tistega dela, ki razkriva narodovo dušo in srce. Govorimo o pristni kulturi, ki je izvorno domača, v kateri prepoznamo svojo rodno grudo, svoj kulturni in duhovni dom. Toliko manj razumljiva je zato poteza mestnih oblasti, ki so na vrat na nos sprejele odločitev o ustanovitvi zavoda za sodobni ples, ki bi zaposloval 40 ljudi – od tega kar 33 administrativcev. Sodobni ples se razvija povsem neodvisno od takšnega zavoda. Politika, ki hoče to na vso silo izpeljati, je vsaj licemerna, če že ne hinavska. Medtem pa delati »parkirišča« zase ostaja zavržno in nehigienično.
Zato mora in sme biti kultura sestavni del identitete in duše naroda ter vseh, ki tu živimo. Kultura mora biti nekaj lepega. Tisto, kar je pogosto cilj sodobne umetnosti – destrukcija in razgradnja kulture –, ne sodi v samo kulturo, ki je primarna tukaj in zdaj. Kultura mora nositi pozitivno sporočilo, mora biti duhovno in mentalno gibalo naroda, za čigar kulturo gre. Kultura je vse, kar človeka dela človeškega. Za takšno kulturo mora biti največ prostora – za tisto, ki ohranja temelje družbe, na katerih je nastala, in ne za tisto, ki te temelje podira. S svojo kulturo čutimo lastno dušo. Vedno.
