3.6 C
Ljubljana
nedelja, 9 maja, 2021

Koliko je v resnici star slovenski narod

Piše: Gašper Blažič

Slovenci imamo v zgodovini kar nekaj mejnikov, ki kažejo, da smo med najstarejšimi evropskimi narodi. Kljub temu pa v današnjih akademskih krogih prevladuje mnenje, da ni mogoče govoriti o Slovencih pred sredino 19. stoletja.

Zagovorniki komunistične revolucije, združene z domnevno nacionalnimi cilji, so še drznejši – trdijo celo, da smo Slovenci postali narod šele z OF in NOB, saj je prav OF z aktivacijo slovenskih množic začela spreminjati narodni značaj. Iz ljudstva naj bi tako postali pravi narod. In tudi v resnici naj bi se ime Slovenija prvič uveljavilo šele po drugi svetovni vojni, pred tem naj ne bi obstajalo.

Od zgodovinske do današnje Slovenije

V eni od prejšnjih številk Demokracije smo pisali o tem, kako so že v rimskih časih zapisali pokrajinsko ime Sclavinia, ki ustreza današnji Sloveniji, obsega pa južnejši del Srednje Evrope in tako pokriva najširši prostor etničnega ozemlja naših prednikov. Ne ujema se torej toliko z današnjim ozemljem Republike Slovenije, tako kot se zgodovinska pokrajina Makedonija ne ujema z današnjo državo Severno Makedonijo, ki je morala zaradi nenehnega prepira z Grki celo spremeniti ime. Zgodovinopisje izpričuje, da v času srednjega veka Slovenci nismo imeli skupne nacionalne identitete. Delili smo se na pokrajine (vojvodine) in se poistovetili z njimi, pa čeprav je ljudstvo v vseh vojvodinah slovenskega etničnega ozemlja v glavnem govorilo slovenski jezik (seveda narečja). Toda obstoj Brižinskih spomenikov, o katerih smo že pisali, priča o tem, da slovenski jezik vendarle ni bil tako nepomemben dejavnik v tistem času, saj so bili obrazci z molitvami v takratnem arhaičnem slovenskem jeziku del glavne bogoslužne knjige na Bavarskem. To pomeni, da je slovenski narod v tistem času že obstajal, le da še ni imel izoblikovane identitete.

Edinstven obred ustoličevanja

Eden od dokazov za obstoj slovenskega jezika je bil npr. obred ustoličevanja koroških vojvod, ki se je naslanjal na starejše izročilo ustoličevanja karantanskih knezov vse do konca srednjega veka. Čeprav je šlo za že spremenjen obred z elementi fevdalizma (kar je bil izum frankovskega imperija), pa ni dvoma, da je bil ta obred nekaj posebnega in da je potekal v slovenskem jeziku. V 15. stoletju je bil zadnji vojvoda, ki se je dal ustoličiti po tej tradiciji, Ernest Železni. Za tedanji čas je bil ta obred nekaj edinstvenega, čeprav se je ta element srednjeevropske pra-demokracije, ki ga je nato na neki način Thomas Jefferson vnesel v ameriško Deklaracijo o neodvisnosti, začel izgubljati. Po prvotni zamisli je namreč karantanski knez, kasneje pa koroški vojvoda, oblast prejel od ljudstva in ne od seniorja, vladarja torej, ki je bil po položaju višji od njega. Tu velja spomniti na še eno prigodo iz srednjega veka in sicer, ko je koroški vojvoda Bernhard Spanheimski sprejel viteza Ulricha Liechtensteinskega z besedami »Buge vas primi, gralva Venus.«

Kaj je Trubar vedel o Slovencih

Ta dejstva nam samo pomagajo razumeti kontinuiteto obstoja slovenskega naroda na območju Vzhodnih Alp, zahodne Panonije in južnega dela Srednje Evrope. Verjetno ni naključje, da so se slovenski izobraženci tistega časa že zavedali, da so pripadniki naroda, ki mu pripadajo, naseljeni v več vojvodinah in da potrebujejo utrditev skupne identitete. Primož Trubar, začetnik slovenske književnosti, je bil tisti, ki je zapisal tudi pomenljive besede »lubi Slovenci«. Zagotovo je na Trubarja in njegovo zavzetost za pisanje vplivala zavest, da je treba sonarodnjakom omogočiti, da bi lahko brali in se izobraževali v domačem jeziku, tudi na področju vere. Po drugi strani pa je želel sorojakom vliti tudi samozavest o enakovrednosti njihovega maternega jezika s prevladujočim jezikom tistega časa (nemščina). »Slovenski jezik se povsod glih inu v eni viži ne govori; drugači govore z enimi besedami Krajnci, drugači Korošci, drugači Stajerji inu Dolenjci ter Bezjaki, drugači Krašvci inu Istrijani, drugači Krovati,« je zapisal Trubar in kot knjižni jezik uporabil osrednjeslovensko narečje.

Kranjska kot osrednja dežela

Osrednja Slovenija, iz katere je bil doma Trubar (rojen je bil na Rašici pri Velikih Laščah na Dolenjskem), je bila tedaj v okviru vojvodine Kranjske, ki je kasneje postala osrednja pokrajina v političnem zorenju Slovencev. Čeprav ni veliko podatkov o nekdanji kneževini Karnioli na tem območju (njeno središče Carnium je bilo tam, kjer je sedaj Kranj), se je sčasoma na območje nekdanje Emone preselilo politično težišče naroda, ki je polagoma pridobival svojo vseslovensko identiteto. V času Valentina Vodnika se je še vedno govorilo o »Kranjcih«, a se je kasneje zlasti pod vplivom največjega slovenskega poeta Franceta Prešerna vse bolj uveljavljala skupna zavest o Slovencih. Ta je dosegla vrh v programu Zedinjene Slovenije in kasneje v času taborskega gibanja. Že pred tem so bile na Slovenskem zavrnjene ideje ilirskega gibanja, ki so težile k nekakšnemu nacionalnemu zlitju s sorodno govorečimi narodi južno od nas (Hrvati, Srbi). Nekaj podpore je ilirizem dobil le na Hrvaškem. Za drugo polovico 19. stoletja pa je tudi značilno, da se je takrat že začela kazati tudi politična diferenciacija med Slovenci. K temu je pripomogel tudi razvoj demokracije, kolikor je je pač bilo v okviru Habsburške monarhije. Takšen razvoj se je sicer nadaljeval vse do začetka druge svetovne vojne, čeprav je vmes prišlo do spremembe, saj je Avstro-Ogrska razpadla, žal pa je le območje Kranjske lahko obdržalo narodnostne pravice, pa še te okrnjene v okviru nove Kraljevine SHS. Primorski Slovenci so pristali pod Italijo, koroški Slovenci pa so se na plebiscitu večinsko odločili za Avstrijo.

Ko narod postane nacija

Marsikdo se bo spomnil nagovora Franceta Bučarja na večer plebiscita, 23. decembra 1990, ko je na tiskovni konferenci dejal, da smo Slovenci postali nacija, ki bo zahtevala svoj prostor v Evropi. 17 let kasneje mu je ob dnevu reformacije pritrdil sedanji predsednik republike Borut Pahor, ki je dejal, da »Slovenci nismo neki prehlajen predmet zgodovine od danes do jutri, ampak smo majhen narod, ki smo z državo postali nacija«. Dandanes se nam tovrstna samozavestna sporočila zdijo samoumevna, a v času osamosvajanja to ni bilo tako. Čeprav je ideja o samoodločbi narodov prišla na dan že po koncu prve svetovne vojne in čeprav sta proti koncu leta 1989 tedanja voditelja ZDA in Sovjetske zveze Bush in Gorbačov na Malti naznanjala, da nove Jalte ne bo več in da bodo narodi o svoji prihodnosti odločali sami, zahodna politika, zaverovana v trend združevanja, ni hotela nič slišati o tem, da bi se katera od republik ločila od Jugoslavije. Slovenci smo v tistem času pravzaprav pokazali resnično samozavest, ki je presegala tedanje okrnjeno samozavedanje o veličastni zgodovini naroda. Ko je JLA napadla samostojno Slovenijo in je svet pričakoval, da bo »blitzkrieg« v manj kot enem dnevu končal nesmiselni projekt t. i. operetne osamosvojitve, je odpor Slovencev, predvsem vojaški, presenetil celotno zahodno politiko. Prvo neuradno priznanje Zahoda je dejansko prišlo že z brionskimi pogajanji julija 1991. Pogajanja so bila strašansko trda, vendar je bilo mogoče zaznati, da je bila tedaj še nepriznana Slovenija prvič samostojna partnerica v mednarodnih pogajanjih. Vse, kar je sledilo, ko je mednarodna arbitražna komisija potrdila razpad Jugoslavije in je tudi Evropska skupnost izrekla svoj DA, je samo potrdilo upravičenost slovenske zavesti, da smo eden najstarejših evropskih narodov, ki ni želel »izginiti tiho v noč«, kot pravi neki citat iz govora v filmu Dan neodvisnosti (1996).

Zadnje novice

Sorodne vsebine