Piše: Sara Kovač
Ustavno sodišče RS je sporočilo, da zakon o zagotavljanju sredstev za investicije v Slovensko vojsko, ni v neskladju z Ustavo RS in ob tem opozorili na nujnost teh investicij. S tem so se dokončno razblinile iluzije koordinatorja stranke Levice Luke Mesca in stranke kot celote, ki se zavzema za to, da bi se še naprej nadaljeval trend podhranjenosti Slovenske vojske. Nikakor namreč ne zmorejo razumeti, da najvišji zakon v državi zagotavlja temeljno človekovo pravico do varnosti, ki hkrati predstavlja enega od prvinskih smotrov obstoja države. Varnosti pa seveda ni mogoče zagotavljati s kronično podhranjeno vojsko.
Potem, ko je bil sprejet zakon o zagotavljanju sredstev za investicije v SV v letih 2021 do 2026, sta stranki Levica in SD skočili na okope in pričeli navkljub epidemiji zbirati podpise za začetek postopkov za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma. V populistične namene sta stranki širili neresnice, kako naj bi šlo v celotni zadevi za nakup tankov, poleg pa prikladno vključili podobo premierja Janeza Janše. Kaj kmalu je stranki na laž postavilo ministrstvo za obrambo, ki je pojasnilo, da nakup tankov ni predviden, temveč nakup sodobnih kolesnih vozil za transport enot z visoko stopnjo zaščite, ki bo varovala življenja vojakov.
Slovenska vojska ne dosega minimalnih standardov opremljenosti
Dan po vložitvi podpisov je koalicija potrdila sklep o nedopustnosti, opozicija pa se je odločila, da se obrne na Ustavno sodišče RS z zahtevo po presoji ustavnosti sklepa. Izvajanje zakonske podlage za dolgoročnejše vojaške investicije je ustavno sodišče pozneje zadržalo vse do končne odločitve. Danes je odjeknila novica o tem, da je Ustavno sodišče odločilo, da Zakon o zagotavljanju sredstev za investicije v Slovenski vojski ni v neskladju z Ustavo RS. Ustavno sodišče je s tem izpostavilo nujnost investiranja v Slovensko vojsko in odločilo, da je Državni zbor RS s sklepom upravičeno izključil zakonodajni referendum o tem zakonu.
Po navedbah večine na Ustavnem sodišču RS sta vlada in državni zbor na razumen način utemeljila, da je investiranje v Slovensko nujno, saj sta njena zmogljivost in opremljenost v takšnem stanju, da ne more zagotoviti zadovoljive obrambne spodobnosti države v primeru vojaške krize ali varnostne krize, poleg tega pa tudi ne more izpolnjevati obveznosti v skladu z mednarodnimi pogodbami. Iz odločbe je mogoče prebrati, da tega ne spremeni niti dejstvo, da je Slovenska vojska za delovanje v miru, relativno dobro pripravljena. Pri presoji so namreč upoštevali dejstvo, da investicije, ki jih predvideva omenjeni zakon, ne predstavljajo nadstandardne oborožitve in da ne gre zgolj za neko vzdrževanje ravni že relativno dobro oboroženih obrambnih sil. Več kot očitno namreč gre za to, da Slovenska vojska ne dosega minimalnih standardov opremljenosti, investicije so se namreč v preteklem času bolj kot ne zaustavile. Ustavno sodišče tako ocenjuje, da obstoječe stanje nemudoma terja vlaganja v opremo. Pri tem pa je jasno, da takšnih investicij ni mogoče kar izpeljati čez noč, potrebna sta namreč daljši čas in načrt postopnega investiranja.
“Nujnost investicij v SV se tako ne kaže kot nujen odziv na že konkretne grožnje ali nevarnosti, temveč kot nujnost takojšnjega resnega in odgovornega pristopa k zagotovitvi takšne opremljenosti in zmogljivosti SV, da bo lahko v vsakem trenutku sama ali v okviru zavezništva zagotovila zadovoljivo obrambno sposobnost države.” Po poročanju STA obrambna sposobnost države sicer res ni odvisna samo od opremljenosti vojske, temveč tudi od primernega števila vojakov in poveljujočih kadrov ter od njihovega izobraževanja in usposabljanja. Potrebnega usposabljanja vojske prav tako ni mogoče zagotoviti brez ustrezne opreme. Ta je namreč odločilnega pomena za izgrajevanje sposobnosti vojske, skladno z zahtevanim standardom. “Zato je, kot presoja, zagotovitev ustreznih finančnih sredstev predpostavka za zagotovitev dobre obrambe in varnosti. Na podlagi tega je ustavno sodišče odločilo, da je Državni zbor RS s sklepom upravičeno izključil zakonodajni referendum o zakonu o zagotavljanju sredstev za investicije v SV ter zato zakon ni v neskladju s prvo alinejo drugega odstavka 90. člena ustave. Ta govori o tem, kdaj referenduma ni dopustno razpisati.”
Sodniki, ki so glasovali proti
Mežnarjeva velja za tisto ustavno sodnica, za katero se v javnosti govori, da sploh nima ustreznih kvalifikacij za ta položaj, sicer pa se požvižga na zahodno ustavno pravo (na argumente iz primerjalne ustavnopravne stroke namreč odgovarja s šokantnimi izjavami, rekoč “ustavno pravo je to, kar mi pravimo, da je”). Na ustavnem sodišču menda velja za politkomisarko, naši viri pa trdijo, da stoji celo za usklajenimi medijskimi napadi na ddr. Klemena Jakliča. V javnosti je znana zgodba, da je že dan po medijski diskriminaciji Jakliča vsem ustavnim sodnikom, tudi Jakliču, na pisalne mize poslala paketek bonbončkov za Miklavža.
Šugman Stubbseva je za nekdanjega sodnika ustavnega sodišča, dolgoletnega sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, Boštjana M. Zupančiča, problematična. Na omrežju Twitter je do pravnice, katere delo dodobra pozna, ker je bil tudi njen mentor, zavzel zelo kritično stališče in jo ocenil kot agresivno oportunistko. “Pa ne sanja se ji, kaj je to avtonomno pravno mišljenje. Tudi vprašanje navadne poštenosti”.
Accetto je močno kompromitiran in se je dalj časa soočal s pritiski, naj odstopi. Predlani je izbruhnila afera, v kateri je bila med drugim razkrita njegova korespondenca z Milanom Brglezom. Accetto je sicer na samem začetku celo sodeloval pri pripravi programa SMC, kasneje je izstopil tudi Brglez. Slednji je zdaj član SD, z Brglezom pa je svojo strankarsko pripadnost najverjetneje tako zamenjal tudi Accetto. Med drugim se ni izločil iz zadeve presoje novele zakona o tujcih, ki je bila vložena zaradi 10.b člena, ki je dopuščal možnost, da policija na meji zavrača vse prošnje za azil brez individualne obravnave, če državni zbor razglasi izredne razmere, česar glavni pobudnik je bil prav Brglez. Nadalje se Accetto ni izločil iz zadeve Thompson. Zaradi zavlačevanja upravnega sodišča, ki je kasneje presodilo, da je šlo za nelegalno prepoved koncerta s strani UE Maribor pod vodstvom Ksenije Klampfer, se je organizator Milan Trol obrnil na Ustavno sodišče. Tričlanski senat ustavnega sodišča, ki sta ga poleg Accetta sestavljali še Mežnarjeva in Sovdatova, je sprejel odločitev, da Trola zavrne in naj ta še kar čaka. Accetto si je za to prislužil ovadbo, kot je dobro znano pa je bil Brglez tudi v tem primeru eden glavnih pobudnikov prepovedi koncerta.
“Pod vplivom jeze je bilo, morda ne bi smel, morda sem užalil vas in druge,” je Rok Čeferin novinarki kot kandidat za ustavnega sodnika odgovoril na vprašanje, ali vztraja pri tem, da sta tednik Demokracija in Nova24TV “tovarni sovražnega govora”. To je izrekel, ko je branil javni poziv nekdanjega premierja Marjana Šarca podjetjem v državni lasti, naj ne oglašujejo v nekaterih medijih. Dobro znana pa je tudi nedavna zgodba, ko je odvetnik in ustavni sodnik Čeferin dvakrat blokiral odvetniškega kandidata in s tem dodal še eno črno piko na ugled Ustavnega sodišča RS.
Strokovne ocene tako na nacionalni kot na mednarodni ravni potrjujejo, da je Slovenska vojska podhranjena
Ustavni sodnik ddr. Jaklič je podal pritrdilno ločeno mnenje, kjer med drugi poudarja, da Ustava RS zagotavlja temeljno človekovo pravico do varnosti, ki je hkrati eden od prvinskih smotrov obstoja države. “S tem vzpostavlja ustavno zapovedano dolžnost države, da v vsakem trenutku ter na srednji in dolgi rok učinkovito zagotavlja prav takšno stanje varnosti vsakega posameznika in suverena (ljudi) kot celote. Takšno stanje učinkovite varnosti ni zagotovljeno, kadar je vojska države finančno dolgotrajno podhranjena. Da je Slovenska vojska v takšnem kronično podhranjenem stanju, potrjujejo strokovne ocene tako na nacionalni kot na mednarodni ravni.”
Ob tem je Jaklič spomnil na pojasnilo vlade, da dosedanja rast investicijskih sredstev za potrebe Slovenske vojske ne zagotavlja potrebnega razvojnega preskoka in modernizacije, ki bi omogočala vzpostavitev zmogljivosti, opredeljenih v dolgoročnih razvojnih programih Slovenske vojske. Ker potrebnih sredstev ni, se to odraža v stanju Slovenske vojske, ki je od leta 2013 ocenjena z nezadostno oceno za delovanja v krizi ali vojni. Pri tem se vlada sklicuje na stališča stroke (prof. dr. Ljubice Jelušič): “Nujnost zakona ni v tem, da kar naenkrat potrebujemo orožje za obrambo, temveč v tem, da zakon omogoča nakupe, razpotegnjene skozi več let v skladu s tem, kaj dopušča proračun. Prav tako stroka nujnost sprejetja zakona pojasnjuje z nezadostno oceno Slovenske vojske za delovanje v krizi ali vojni”.
Omenjene ugotovitve po besedah Jakliča pritrjujejo ocene stroke na mednarodni ravni: “Ob pregledu zmogljivosti Republike Slovenije z zavezništvom Nata in uresničevanja zavez Republike Slovenije je januarja 2020 ekspertna skupina zavezništva opozorila, da je nezadovoljivo stanje pripravljenosti Slovenske vojske, posledica dolgotrajne finančne podhranjenosti Slovenske vojske. […]”
“Onemogočanje učinkovitega zagotavljanja temeljne ustavne pravice do varnosti posameznikov in suverenosti kot celote je v svobodni demokratični družbi že per se neprimerljivo večja od domnevnih finančnih poledic, ki jih zatrjuje predlagatelj (možnost vladnega sklepanja pogodb za investicije v Slovenski vojski in s tem poraba finančnih sredstev, ki naj ne bi bila povratna),” poudarja Jaklič in dodaja, da bi bil nasprotni sklep še posebej očitno neutemeljen v luči opisanih stališč stroke glede kronične podhranjenosti Slovenske vojske (in s tem pravice do varnosti), ki se lahko popravi le preko daljšega obdobja ter na srednje in dolgoročni način, kot po naravi stvari to terja dolgoročnejše planiranje na tem specifičnem področju.
V okoliščinah radikalne podhranjenosti vojske je vsaka nujnost oborožitve urgentna!
V nadaljevanju je Jaklič spomnil, da referenduma ni dopustno razpisati o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države, varnosti ali odprave posledic naravnih nesreč (drugi odstavek 90. člena Ustave). Iz stališča stroke po njegovih besedah izhaja, da gre za primer zakona, ki je nujen za srednje in dolgoročno sanacijo nezadovoljivega stanja. To pomeni, da sodi takšen zakon pod citirano določbo Ustave (“nujni” ukrep za zagotovitev dovolj učinkovite obrambe in s tem varnosti) in je bil referendum o tem zakonu torej ustavnoskladno nedopuščen. “Kdor bi recimo trdil, da se mora besedica “nujen” razlagati ozko, npr. tako, da se nanaša le na takojšnje, urgentno potrebne ukrepe (npr. zaradi že začetega ali napovedanega napada na državo), bi obenem moral zamolčati, da je v taki situaciji za varnost ljudi v neoboroženi državi že prepozno”.
Levica se gre klasično politikantstvo
Nedavna odločitev Ustavnega sodišča RS je nedvomno zaušnica za Luko Mesca, ki je 14. decembra lani vložil zahtevo za presojo ustavnosti zakona o zagotavljanju sredstev za investicije v Slovenski vojski. Kljub temu, da je bilo že pred odločitvijo Ustavnega sodišča RS jasno, da referendum v omenjeni zadevi po ustavi ni mogoč, to Levice ni zmotilo, da se ne bi tudi konec marca podali v zbiranje podpisov za razpis referenduma. Pri tem jih niti slučajno ni motilo, da smo bili že tedaj globoko v tretjem valu epidemije. Obrambni minister Matej Tonin je v odzivu poudaril, da Levica izigrava ljudi. “To je klasično politikantstvo, saj vedo da: 1. referendum o ZIPRS ni dovoljen, 2. namenjamo 1 odstotek državnega proračuna za investicije v varnost, 3. smo dolžni varovati življenja pripadnikov Slovenske vojske. Ne bodo nas ustavili! Varnost za vse,” je bil kritičen minister.
Kot pribito velja trditev ministra Tonina, ki je poudaril, da je potrebno zavedanje o tem, da brez varnosti ne funkcionirajo ne zdravstvo, ne gospodarstvo in ne sociala, varnost je namreč temelj za vse. Če bi Mesec med študijem na Fakulteti za družbene vede pobliže prisluhnil kakšnemu od predmetov, ki se predavajo na obramboslovni katedri bi morda vse skupaj malo bolj razumel. Življenje namreč ni pravljica, kot morda mislijo tudi nekateri somišljeniki na Metelkovi, živimo v svetu, ki je poln asimetričnih groženj. Če bi le slepo čakali, da šele ob soočenju z grožnjo pričnemo investirati v Slovensko vojsko, ki je občutno podhranjena, bi ogrozili življenja Slovenk in Slovencev. To pa bi bilo povsem nedopustno. Na srečo je vendarle zmagal razum večine, ki se pomena varnosti, za razliko od Levice, zelo dobro zaveda.
