Katastrofalne politične odločitve in slaba izbira pravnikov z nezadostno izobrazbo povzročili poraz za porazom “ustavnega pravnika” Cerarja

“Žal v vseh postopkih tako na mednarodnih arbitražah kot na mednarodnih sodiščih izgubljamo, kar odpira vprašanje pravilnih političnih odločitev ali v tožbe sploh gremo, nadalje kvalitete študija evropskega prava v Sloveniji, prav tako pa izbire strokovnjakov in odvetnikov, ki jih Slovenija angažira za zastopanje,” številne poraze naše države pred mednarodnimi sodišči komentira strokovnjakinja za evropsko pravo dr. Verica Trstenjak. Slovenija je nazadnje izgubila v tožbi Evropske komisije proti Sloveniji pred Sodiščem EU zaradi kriminalistične preiskave Banke Slovenije leta 2016, ko je vlado vodil profesor s Pravne fakultete v Ljubljani dr. Miro Cerar.

 

Republika Slovenija v zadnjem desetletju že kar tradicionalno izgublja primer za primerom pred mednarodnimi sodišči in arbitražami. Slučaj ali ne, vse postopke je “zakrivila” ali “sprožila” leva politična elita. V nadaljevanju bomo opisali zadnja izgubljena primera pred Evropskim sodiščem za človekove pravice in Sodiščem EU in razloge za poraz.

Izgubljena tožba Slovenije proti Hrvaški zaradi terjatev Ljubljanske banke
Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice je razsodil, da ESČP ni pristojno za meddržavno tožbo Slovenije proti Hrvaški, zaradi dolgovanih terjatev hrvaških podjetij do Ljubljanske banke, saj konvencija vladam ne dovoljuje uporabe mehanizma meddržavne tožbe za obrambo pravic pravnih oseb, ki niso nevladne organizacije. Terjatve izhajajo iz obdobja nekdanje skupne države, ko je bila Ljubljanska banka ena največjih bank v Jugoslaviji in velik posojilodajalec hrvaškim podjetjem. Zahtevek Slovenije za pravično odškodnino je bil 429,5 milijona evrov, kolikor po oceni revizorjev znaša višina terjatev na dan vložitve tožbe. Tožba zoper Hrvaško je bila vložena 15. septembra 2016, ko je bil predsednik vlade Miro Cerar. Slovenija je meddržavno tožbo proti Hrvaški vložila 15. septembra 2016, ker da hrvaška sodišča sistematično onemogočajo Ljubljanski banki, da bi prišla do terjatev, ki jih ima do hrvaških podjetij, s tem pa so banko prikrajšala za njeno premoženje. Tožba temelji na 48 postopkih pred hrvaškimi sodišči.

Za tožbo se je Slovenija odločila po številnih poskusih po razpadu skupne države, da bi se uredilo vprašanje terjatev Ljubljanske banke do hrvaških podjetij, ko med drugim tako sporazum o nasledstvu kot tudi dogovor iz Mokric, nista pripeljala do rešitve tega vprašanja, kot tudi ne vprašanja starih deviznih vlog. V tem času pa je kar 40 hrvaških podjetij, ki je NLB dolgovalo denar pristalo v stečaju. Slovenija je Hrvaško v preteklosti tožila zaradi kršitev pravic Ljubljanski banki do poštenega sojenja, učinkovitega pravnega sredstva, prepovedi diskriminacije ter varstva premoženja v 48 sodnih postopkih pred hrvaškimi sodišči v zvezi s terjatvami Ljubljanske banke do hrvaških podjetij.

V tožbi je dokazovala, da so hrvaške sodne in izvršilne oblasti s svojim sistematičnim in arbitrarnim ravnanjem nezakonito prikrajšale Ljubljansko banko za njeno premoženje in s tem v več pogledih kršile evropski pravni red, ki izvira iz evropske konvencije o človekovih pravicah, in ki zavezuje tudi Hrvaško. Slovenija se je zato znašla v nepravičnem položaju, saj je morala na eni strani izplačati varčevalce Ljubljanske banke na Hrvaškem in BiH v skladu s sodbo ESČP v primeru Ališić iz leta 2014, ko so morali slovenski davkoplačevalci plačati preko 400 milijonov evrov dolga hrvaškim upnikom. Pri tem je potrebno pojasniti tudi odnos Hrvaške do zahteve plačila hrvaškim upnikom, medtem ko Srbski Jugoslovanski banki to ni bilo potrebno. Na drugi strani pa je Hrvaška v zadnjih 25 letih storila vse, da prepreči poplačilo terjatev, ki so jih imela hrvaška podjetja do Ljubljanske banke.

Hrvaška je na zaslišanju trdila, da je NLB vladna organizacija, ki deluje v interesu države
Senat ESČP je 19. decembra 2018 primer odstopil velikemu senatu, ki ga sestavlja 17 sodnikov. V ESČP so takrat pojasnili, da se to zgodi samo izjemoma, ko zadeva načenja pomembno vprašanje v zvezi z razlago konvencije ali njenih protokolov ali pa bi rešitev vprašanja lahko privedla do protislovja s predhodno izrečeno sodbo sodišča. Hrvaška je na ustni obravnavi zavračala  slovenska stališča, saj so menili, saj so trdili, da gre v tem primeru, za interes države. Ljubljanska banka je bila po mnenju Hrvatov zgolj entiteta, ki deluje le v interesu države. Opredelili so, da je vladna organizacija, ki zatorej v skladu z določili evropske konvencije o človekovih pravicah, pravili in sodno prakso sodišča, nima pravice vlagati tožb. To je sodišče po mnenju Hrvaške potrdilo tudi leta 2015, ko je zavrnilo individualno tožbo Ljubljanske banke za izterjavo terjatev.

ESČP se zagovarja, da NLB ni nevladna organizacija, zato ni pristojno za primer – ali to pomeni, da se bodo lahko takšna dejanja v tujih državah lahko ponavljala?
Ker Ljubljanska banka, sedanja NLB ni nevladna organizacija, kot to določa 34. člen, ni mogla vložiti individualne tožbe. Vlada tako po 33. členu nima pravice, da bi od sodišča zahtevala presojo meddržavne tožbe o domnevnih kršitvah konvencije tej pravni pravni osebi.  Kot je pojasnil strokovnjak za pravo se je ESČP odločilo, da primera ne bo zastopala, ker ne gre za pravice državljana ali zasebnega podjetja. Odločitev ESČP tako temelji na hipotezi, da gre v ozadju a državni interes, medtem ko so dolg Hrvaški poplačali državljani Slovenije. Profesorica za pravo EU na Pravni fakulteti v Mariboru Janja Hojnik se vsebinsko z odločitvijo povsem ne strinja, denimo z ugotovitvijo, da slovenska meddržavna tožba ni dopustna, ker bi to lahko pripeljalo do situacije, “ko bi na strani tožnika in toženca bila ista država v smislu Ljubljanske banke proti Sloveniji”, saj ocenjuje, da v tej zadevi ne gre za takšno zadevo.

Kot drugi rezultat slabe politike prejšnjih vlad pa je Sodišče EU včeraj v Luksemburgu odločilo, da je Slovenija kršila obveznost lojalnega sodelovanja z unijo, ker ni ustrezno sodelovala z Evropsko centralno banko (ECB), da bi odpravila protipravne posledice te neizpolnitve obveznosti, da bi odpravila protipravne posledice te neizpolnitve obveznosti. Slovenija je namreč z enostranskim zasegom dokumentov, ki so del arhivov ECB, kršila načelo nedotakljivosti arhivov unije, je odločilo sodišče EU.

Evropska komisija je tožbo vložila lani aprila, v tožbi pa je slovenskim organom očitano, da so s kriminalistično preiskavo, v povezavi s sanacijo bank, v prostorih Banke Slovenije julija 2016 kršili nedotakljivost arhivov Evropske centralne banke (ECB), ki jo zagotavlja protokol o privilegijih in imunitetah EU. Komisija je tako v tožbi ugotovila tudi kršenje dolžnosti lojalnega sodelovanja v povezavi z zasegom dokumentov ECB v okviru preiskave, ker da slovenski organi niso konstruktivno razpravljali z ECB, kot to zahteva načelo lojalnega sodelovanja v skladu s členom štiri pogodbe o EU, medtem ko Slovenija ta očitek zavrača.

Ponoven zdrs vlade Mira Cerarja in takratnega zunanjega ministra Karla Erjavca
Za slovensko stran pomeni ta očitek nedopusten poseg v nacionalni predkazenski postopek. Slovenska stran je ves čas zavračala tudi očitek, da bi glede zasegov dokumentov ECB v okviru preiskave, kršila dolžnosti lojalnega sodelovanja. Umik tožbe je sicer mogoč vse do izreka sodbe, a zaenkrat nič ne kaže na to. Predsednica komisije Ursula von der Leyen je letos poleti, ko jo je predsednik vlade Janez Janša vprašal, pod kakšnimi pogoji bi bila komisija pripravljena umakniti tožbo, potrdila pripravljenost na dialog, a je pri tem tudi ostalo. Očitno gre še za en mednarodni poraz Slovenije, ki gre na račun vlade Mira Cerarja. Spomnimo, takrat je bil zunanji minister nihče drug, kot trenutni KUL-ov kandidat za mandatarja, Karl Erjavec. Letos je to za Slovenijo sicer že tretji tak poraz, septembra smo izgubili v zadevi Teran, v začetku leta pa v sodbi o arbitraži.

Sara Rančigaj