19.4 C
Ljubljana
ponedeljek, 8 avgusta, 2022

Kakšna je dejanska vloga ljudi, ki nastopajo s proruskimi stališči, nasprotujejo Natu in Slovenski vojski?

Piše: Sara Kovač (Nova24tv.si)

“V prvih treh primerih gre v bistvu za prorusko politiko in precej sramotno nasprotovanje slovenski vojski in Natu. Sprejemljiva je samo zadnja peticija, ki opozarja na slovenske zgodovinske odpore proti okupatorjem in podpira Ukrajino,” je poudaril nekdanji zunanji minister in dolgoletni diplomat dr. Dimitrij Rupel, ki je kritičen do poziva vladi “Za proaktivno Slovenijo pri iskanju političnega izhoda iz ukrajinske krize,” pri čemer je značilno, da sta se pod poziv podpisala tudi nekdanja predsednika Slovenije Milan Kučan in Danilo Türk. Spomnimo, glede slednjega je pred leti Lojze Peterle izpostavil, da ga med osamosvajanjem ni bilo v Sloveniji, dokument Združenih narodov pa kaže, da je bil Türk po osamosvojitvi Slovenije v komisiji za človekove pravice oziroma v podkomisiji za manjšine v Ženevi zabeležen kot delegat Jugoslavije.

Pred nekaj dnevi je bilo objavljeno odprto pismo slovenski vladi, pod katero sta se med drugim podpisala tudi dva nekdanja predsednika Slovenije, Milan Kučan in Danilo Türk. V pismu vlado pozivajo k razumnemu oblikovanju stališča do vojne v Ukrajini in uresničevanju zaveze iz koalicijske pogodbe, da bo vlada na področju zunanje in obrambne politike izhajala iz “ustavnega načela mirovne politike ter kulture miru in nenasilja”. V sinočnjih Odmevih je tudi prvopodpisani Aurelio Juri povedal, da se vlada Roberta Goloba zavzema za mirovno politiko in da bi bila najboljša pot do končanja te “drame” prepričati Vladimirja Putina in Volodimirja Zelenskega, da sedeta za pogajalsko mizo. Meni namreč, da je treba najti alternativno pot, saj po več kot stotih dnevih vojne in vseh ukrepih proti Rusiji ni videti rezultatov. Omenjenemu pismu je sledilo še eno, ki ga je podpisala številna in zelo pluralna skupina intelektualcev. Ti v njem zagovarjajo stališče, da se z distanco do napadalca in napadenega ne bo pripomoglo k doseganju miru. Rusiji bi bilo treba pokazati, da ima Evropa trdna in enotna stališča, nevarno pa je, da nastaja nek blok, ki kaže na to, da nastajajo razpoke glede tega vprašanja. “To bi samo opogumilo Rusijo, da vztraja v tej vojni,” je v Odmevih poudaril Luka Lisjak Gabrijelčič.

Precej zanimiva je pluralnost podpisnikov drugega pisma, ki zagovarja podporo Ukrajini v vseh oblikah – ta raznolikost je presenetila tudi Lisjaka Gabrijelčiča. Med njimi najdemo na primer Mira Cerarja, Pavla GantarjaTamaro Griesser Pečar, Romana Jakiča, Janeza KopačaRenato Salecl, Gregorja Golobiča, Rajka Pirnata in še mnoge druge. Tudi po mnenju nekdanjega zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla je to pismo, ki je sprejemljivo za vse in opozarja na nevarnost mirovne politike. “To četrto pismo je nekako razvedrilo nebo slovenske politike,” je pripomnil Rupel, ki je že pred tem opozoril, da je bilo pisem oziroma pozivov, ki so nasprotovali oboroževanju, še več. “V prvih treh primerih gre v bistvu za prorusko politiko in precej sramotno nasprotovanje slovenski vojski in Natu. Sprejemljiva je samo zadnja peticija, ki opozarja na slovenske zgodovinske odpore proti okupatorjem, in podpira Ukrajino,” je komentiral za naš medij in ob tem spomnil na prvo “Uršič-Hribarjevo peticijo”, ki je nasprotovala pošiljanju orožja Ukrajini ter na drugo “Bebler-Hribarjevo peticijo”, ki je bila usmerjena proti oboroževanju slovenske vojske.

Foto: zajetje zaslona/Delo

Je za Türka tudi vojna v Ukrajini drugorazredna tema?
Če je javnost presenetila pluralnost podpisnikov, ki so se opredelili proti mirovni politiki (München, Minsk) in za podporo Ukrajini, pa večine verjetno ni presenetilo dejstvo, da sta se za mirovno politiko in proti politiki Nata zavzela Kučan in Türk. Že pred dnevi smo pisali, da Kučan predlaga vladi, da se Ukrajine ne podpre z orožjem in da bi jo očitno najraje razorožil, kot je razorožil Teritorialno obrambo (TO). Ob tem se seveda spomnimo tudi na to, da je Lojze Peterle leta 2007 na soočenju predsedniških kandidatov na Televiziji Slovenija poudaril, da Danila Türka med osamosvajanjem ni bilo v Sloveniji, medtem ko so nekateri “nosili svoje glave v torbah“. Poleg tega dokument Združenih narodov z datumom 24. oktobra 1991, ki so ga pred leti prejeli v uredništvo Dela, kaže, da je bil Türk po osamosvojitvi Slovenije v komisiji za človekove pravice oziroma v podkomisiji za manjšine v Ženevi zabeležen kot delegat Jugoslavije.

Türk je nato na novinarski konferenci trditve, da je bil član delegacije oziroma predstavništva Jugoslavije, označil za neumnosti. Z ministrstva za zunanje zadeve so za Delo potrdili, da je Türk med osamosvajanjem, poleti 1991, bival v Ženevi, kjer je predstavljal Jugoslavijo – s čimer so pritrdili Lojzetu Peterletu. “Po razglasitvi neodvisnosti je slovenska vlada 30. junija 1991 pooblastila dr. Danila Türka za navezovanje stikov s predstavniki mednarodnih organizacij v Ženevi. To pooblastilo je bilo povezano s pričakovanjem, da bo Türk opustil svoje delovanje v delegaciji oz. predstavništvu Jugoslavije, s katero je bila Slovenija v vojni,” so takrat zapisali na ministrstvu. Nad izjavo ministrstva je bil Türk razočaran. “Vse kaže, da se je nekomu na zunanjem ministrstvu zameglil razum v želji pomagati Lojzetu Peterletu,” je komentiral. Janez Janša pa je takrat dejal, da morda res, da je Danilo Türk leta 1991 zastopal Slovenijo, vendar pa je očitno zastopal tudi Jugoslavijo. “In postavlja se vprašanje, kakšna je bila njegova dejanska vloga,” je pripomnil. Enako bi se lahko vprašali danes – tako za Türka kot tudi Kučana – in še koga.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine