1.8 C
Ljubljana
četrtek, 15 aprila, 2021

Kako star je v resnici slovenski jezik

Piše: Gašper Blažič

V eni od prejšnjih številk Demokracije smo pisali o tem, da se je beseda »Slovenija« (ali njene tedanje latinske ustreznice) pojavila že zelo zgodaj. Zato se postavlja vprašanje, kakšen jezik so govorili tedanji prebivalci regije, ki so jo imenovali Sclavinia.

Za zdaj je znano, da je slovenščina, kot jo poznamo danes, derivat praslovanščine, skupnega jezika vseh Slovanov torej. Vendar zaradi pomanjkanja pisnih virov ni jasno, kakšen je bil ta jezik v praksi. To lahko sklepamo le na podlagi ugotovitev primerjalnega slovanskega jezikoslovja. Kot pravi dr. Kozma Ahačič, nov jezik običajno nastane tako, da na nekem območju eno od narečij nekega večjega jezika začne živeti povsem svoje življenje; začne se razvijati drugače kot druga sosednja in sorodna narečja. »Spremembe si različne jezikovne skupnosti podajajo med sabo kot nekakšne modne trende: nekatere se širijo bliskovito naprej k sosednjim skupnostnim, druge pa ostanejo v eni sami jezikovni in identitetni skupnosti. To se seveda ne zgodi v enem letu, enem desetletju, včasih niti v enem stoletju. Lahko bi rekli, da se jezik ne rodi, ampak se začne rojevati.« (Družina, 12. 5. 2019)

Na kaj kažejo Brižinski spomeniki

Glede izvora slovenskega jezika je še vedno veliko odprtih vprašanj. Uradno za najstarejši slovenski pisni vir veljajo Brižinski spomeniki, ki pa so stari »šele« dobrih tisoč let, predstavljajo pa najzgodnejši zapis slovenščine. Tu se seveda postavlja vprašanje, ali so Brižinski spomeniki res sad naroda, ki je nastal samo iz naselitve Slovanov v našem prostoru. Spet si bomo nekoliko pomagali s člankom duhovnika Rudija Koncilije, ki smo ga omenjali že v eni prejšnjih številk revije. Avtor namreč omenja, da so Brižinski spomeniki napisani v karolinški minuskuli v obliki, ki je značilna za čas prehoda v 11. stoletje. »Ta način pisave je torej dokaz za čas njihovega nastanka. Vendar je ugotovljeno, da gre za prepise veliko starejših predlog. Že dvesto let prej je namreč cesar Karel Veliki prek škofijskega zbora v Aachnu izposloval zakon, po katerem so morali škofi in duhovniki vernike učiti moliti, jim pridigati in jih spovedovati v domačem jeziku.« Kot piše Koncilija, se Brižinski spomeniki od starocerkvene slovanščine sv. bratov Cirila in Metoda razlikujejo jezikovno in po črkopisu. »Starocerkvena slovanščina je slovanski jezik, pisan v glagolici, Brižinski spomeniki pa so napisani v slovenskem jeziku in v latinici, pisani v karolinški minuskuli. So prvi latinični rokopis kakega slovanskega naroda.« Dejstvo je, da so se ta besedila ohranila v bogoslužni knjigi freisinškega (brižinskega) škofa. Mimogrede, Freising je staro bavarsko škofijsko središče, predhodnik sedanje Nadškofije München. In dejstvo je, da so na ozemlju te škofije (tedaj ni šlo za teritorialno zaokroženo celoto) živeli tudi Slovenci.

»Slovence« so omenjali že v Noriku

Zagotovo je geneza vsakega naroda povezana tako z migracijami (zanimivo je, naj bi bila slovanska migracija prišla s severne strani) kot s staroselci. Slovenski jezik seveda ne more skriti podobnosti z jeziki iz slovanske skupine, se pa postavlja vprašanje, kakšen jezik so govorili staroselci, ki so naseljevali sedanje slovensko ozemlje denimo v času železne dobe (nekaj o tem smo lahko prebrali v prejšnji številki revije v članku o Bohinju). Glede na to, da se v nekaterih zelo zgodnjih dokumentih že pojavlja približek imen »Slovenija« in »Slovenci« (Plinij v 1. stoletju, ko piše o prebivalstvu Norika), postane vprašljiva teorija, da pred sedmim stoletjem na našem ozemlju kakršnikoli Slovanov zagotovo ni bilo. Dejstvo je, da je Rimski imperij s širjenjem zajel tudi plemena, ki so morala pod prisilo rimske okupacije šele sprejeti latinski jezik, a ponekod se je ohranil lokalni jezik, ki pa so ga Rimljani zaničevali, češ da gre za barbare. Že zapisi rimskih kronistov in biografov, denimo pri biografiji sv. Severina Noriškega, omenjajo krajevna imena, ki nam, Slovencem, zvenijo precej domače. Tudi nekateri arheološki ostanki najstarejših prebivalcev širšega slovenskega ozemlja, ki je kasneje sestavljalo t. i. Veliko Karantanijo, kažejo na to, da je bil vsaj manjši del teh prebivalcev pismen in da so določene besede zapisovali na predmete. To seveda pomaga pri rekonstrukciji (pra)zgodovine slovenskega jezika, a ključen problem pri tem je pomanjkanje virov.

Ko je dominirala latinščina

Kljub temu pa so nekatere podrobnosti zelo zanimive. Lani je koprska škofija dobila novega glavnega zavetnika sv. Hieronima (rojen v 4. stoletju), čigar točen kraj rojstva je še vedno neznanka, zato so ga tudi Hrvatje vzeli za svojega. A nekaj je jasno: Hieronim, zagotovo najbolj znan prevajalec Svetega pisma v latinščino, je očitno odraščal v okolju, kjer je prevladoval slovenski jezik ali pa vsaj predhodnik sedanje slovenščine. V komentarjih k Svetemu pismu namreč omenja tudi osebo, ki se v latinščini imenuje Tychicus (Tihik), to ime pa razloži z navedbo, da pomeni »molčeč«. Nekateri viri omenjajo, da je bil po rodu Ilir, čeprav tudi ta etnična skupina ni povsem definirana. Je pa zagotovo imel stike s krščansko skupnostjo v tedanji Emoni na ozemlju današnje Ljubljane. Tudi Hieronimova življenjska zgodba kaže na to, da se je v tistem času uveljavljala latinščina kot jezik univerzalnega sporazumevanja, vendar je odraščal v okolju, kjer je vsaj razumel, če že ne govoril (pra)slovenski jezik. Za zanimivost: naziv »latinski« prihaja iz imena pokrajine Lacij (Latium, danes Lazio), kjer je tudi mesto Rim, za Rimljane pa je širjenje latinščine pomenilo vzpostavljanje skupnega kulturnega prostora povsod, kjer so imeli vzpostavljeno svojo jurisdikcijo. Denimo v Sveti deželi, kjer je bila Judeja pod oblastjo upravitelja Poncija Pilata, vendar se je tam govorilo aramejsko (ta jezik je izrinil sorodno staro hebrejščino) in grško. Tudi zato je bil ob križanju Jezusa Kristusa na križu napis o njegovi krivdi kar v treh jezikih.

Kdaj smo postali narod?

Vemo pa, da odnos med rimskim okupatorjem in domačini ni bil vedno prijateljski – že v 1. stoletju po Kristusu je Jeruzalem doživel strašansko razdejanje. To seveda tudi kaže, da je Rimski imperij širil tudi svojo omiko med »barbarske« narode, zato so mnogi od njih dobesedno izginili oziroma se »latinizirali«. Lahko torej sklepamo, da je tudi zato v času pred padcem Zahodnega Rimskega cesarstva precej dokazov o obstoju pra-slovenščine izginilo. Marsikdo bo ob tem dejal, ali niso »Sclavi« v različnih zapisih rimskih zgodovinarjev oznaka za Slovane na splošno – toda pojem »Slovani«, kot ga poznamo danes, je v tistem času pomenil sinonim za Slovence. Šele razpad Rimskega imperija in razvoj novih držav v srednjeevropskem prostoru – k temu so seveda precej pripomogli tudi migracijski tokovi s severne strani, pa tudi z vzhoda (tam so uničujoč poraz doživeli Avari) − pa je sprožil tudi večji razvoj slovenskega jezika do ravni, da so ga začeli tudi zapisovati. Čeprav je tudi res, da je bila stopnja pismenosti takrat zelo nizka. Toda dejstvo, da je cesar Oton III. na prehodu v 11. stoletje (približno v času nastanka Brižinskih spomenikov) Slovence obravnaval kot avtohtono ljudstvo, tudi kaže, da smo na svojo zgodovino in na svoj jezik lahko ponosni in ni treba, da se samoponižujemo kot »narod hlapcev«, ki je svoj prehod iz ljudstva v narod doživel šele z NOB.

Zadnje novice

Sorodne vsebine