Letos 27. julija poteče 35 let, ko naj bi se sprožila tretja svetovna vojna. Incident za začetek te vojne, naj bi se zgodil v Kostanjevici na Krki. Tako ga je v svoji knjigi napovedal britanski general sir John Hackett, potem ko se je skoraj petnajst let prej upokojil.
Kako je ta incident v Kostanjevici vplival na svetovni spopad, pojasni general Hackett- da so se takrat pri Kostanjevici prvič neposredno spopadli sovjetski vojaki z natovci. In še to bi se dalo preprečiti, če ne bi z Američani iz Italije prišel tudi italijanski novinar, ki je novico spravil v svetovno časopisje, še preden je Zahod na ta dogodek odredil embargo. In potem naj bi se začelo z atomskima bombama na Birmingham in Rostov. Po tem pa sta obe vojskujoči strani sklenili mir, a z nekaj milijoni mrtvimi na obeh straneh.
No, jaz sem Hackettovo knjigo (njen prevod v nemščini, kajti pri nas takšnih dvomljivih, da ne rečem sovražnih knjig nismo smeli prevajati) prebral nedolgo pred napovedanim kostanjeviškim spopadom in se potem 27. julija 1985 odpravil v Kostanjevico. Pri tem obisku pa sem imel takšno srečo, kot si je ne bi mogel niti predstavljati.
V avto sem naložil svoja sinova Bogdana in Marjana ter fotoreporterja Andreja Agniča, nakar smo se odpeljali v Kostanjevico. Najprej smo se ustavili v turističnem društvu, kjer sem predsednika (imena se ne spomnim) vprašal, če ve, kaj se bo zgodilo v Kostanjevici danes?
»Seveda vem«, je dejal, »saj smo že pripravljeni.«
»Na bitko med Sovjeti in Natovci?«
»Seveda, saj imamo preforcenhaus«
Pozneje sem izvedel, da je to poletni praznik zimskega pusta. Ker so bili domačini pripravljeni in zbrani, ljutega sovraga, tako onega z vzhoda kot tudi onega z zahoda pa od nikoder, smo uvodno bitko tretje svetovne vojne odigrali kar sami. Potek nekoliko modificirane bitke, v kateri so samozaščitno ozaveščeni domačini na koncu pregnali vojščake tako ene kot tudi druge supersile, je bil opisan v članku, ki je izšel v naslednji številki Pavlihe. Ostalo naše novinarstvo o usode polni bitki nikoli poročalo, ne tedaj in ne kasneje. Pavliha je bil tudi v tem primeru, tako kot v mnogih drugih, bela vrana, kar pa ga na žalost ni obvarovalo pred prezgodnjo ukinitvijo. Pa ne zato, ker smo preprečili tretjo svetovno vojno.
