5.5 C
Ljubljana
petek, 7 maja, 2021

Izpoved: Na protestu v Ljubljani v rumenem jopiču

Naj se predstavim: nisem ne nacist, ne fašist, ne nacifašist. To sem sredi Ljubljane od Ljubljančanov o sebi poslušal v petek, 3. 7. 2010 v večernih urah pred Prešernom. Totalno so usekali mimo: ker za razliko od večine drugih ljudi že dolgo časa vem, kdo sem, tudi sebe dobro poznam. Nič od tega nisem bil, nisem in tudi nikoli ne bom. Bil sem zgolj eden od nosilcev rumenega jopiča.

Vse skupaj se je pričelo zdavnaj prej. Rad plavam proti toku, a ne rečnemu. Proti miselnemu toku, ki ga generira nekdo ali skupina njih iz ozadja največkrat skozi dominantne množične medije. Po večletnem pasivnem spremljanju medijskih intrig, manipulacij v oddajah in revijah sem se nekega dne odločil: šel bom na protiprotest v »najlepše mesto na svetu«! In tudi eno med najbogatejšimi, zlasti s fasadnimi grafiti.

Iz revnega obrobja naše centralizirane države sem se odpravil v bogato prestolnico.

Ko se pripeljem v Ljubljano, me, kot napisano, dočaka množica grafitov. Napisani so tako, da jih ne znam prebrati. So pa zato lep okras na fasadah. Stavba železniške postaje me spomni na čase avstroogrske monarhije, avtobusna postaja na čas socializma, samo moderni avtobusi mi vračajo misli v moderni čas najlepšega mesta. Grem po Pijadejevi ulici mimo stavbe RTV Ljubljana. Tam me na prehodu za pešce pred vhodom v stavbo RTV na tleh čaka napis STOP JANŠIZMU, za razliko od grafitov na fasadah napisan s pravilnimi in lepo oblikovanjimi črkami. Nekdo se je očitno zelo potrudil in uporabil šablono. Ker sem volil Janšo, pomislim, kdo si je vzel to pravico, da me ne spusti v stavbo, katero sam financiram z RTV prispevkom! Ta očitno ni pomislil, da prispevam za vzdrževanje njenega hardverja in softverja 150 evrov letno. Razmišljam, da bi me zato lahko okupatorji stavbe povabili medse in mi bi tam katera od številnih tajnic ponudila kavo, a mi nekdo prepoveduje vstop. In zakaj nekdo tega ne izbriše? To me zmotivira, da se s še večjim veseljem pridružim rumenim jopičem, ki so že zavzeli svoje navijaške položaje pred Prešernom. Dopovedujem si, da tudi mi iz obrobja Slovenije znamo protestirati sredi Ljubljane, ne samo Ljubljančani. Nas je bilo za en avtobus, počasi se je trg pričel polniti s publiko – z radovednimi osebki, ki so kazali nekakšno samozadostno nonšalantnost, prepredeno z radovednostjo, kaj se bo na trgu dogajalo.

Na trgu me ob Prešernu pričaka velika lutka, ki jo s svojimi rokami držijio v zraku krhke umetnice. Karikatura enega od naših vodilnih politikov. Kaj mislite, katerega? Nekdo je očitno hotel ustvariti vzdušje lutkovnega gledališča.

Sprva me je zmotilo pravo navijaško vzdušje med nami, rumeni jopiči. Pričeli so z grobim zmerjanjem in žaljenjem komunizma in se pri tem drli na ves glas. Večinoma so bili mladi fantje, polni energije, po mojem mnenju nekoliko preveč provokativni. Mladenič pred mano se zadere: SMRT KOMUNIZMU, ŽIVELA SMRT! Nato na ves glas še enkrat. Pobere nekaj zadržanega smega, istočasno v očeh publike zasledim presenečenje, kaj si ta osebek upa. Ob domoljubnih vzklikih in pohvalah policiji ponovno žaljivi vzkliki. Nek starejši možakar iz publike nas z megafonom začne žaliti, a ga naša sirena preglasi. Približa se nam visoka mlada dama z mikrofonom 24 UR v roki in nas prosi za intervju. Nekdo med nami hitro opravi z njo: »Ne boste ga dobili, ker lažete!« Ko se vrnem domov in poslušam, kako bo ta dama poročala o dogodku, slišim, da nismo hoteli nič komentirati. O tem, da lažejo pa nič!

Brez Jaše tudi tokrat ni šlo. Prek megafona nas zmerja s fašisti. To mi nikakor ne gre v glavo in mi je sprva celo smešno, da sam spadam vanje, ker sem po naravi zelo miroljuben. Toda kmalu se ta smešnost spremeni v nekaj drugega. Tudi Mladina me že pred dogodkom označi za nacifašista. Ko pomislim na sebe, mi je spet zadeva smešna, a ne za dolgo. Čemu ta zafiksiranost v preteklost? Saj živimo vendar v sedanjosti! Naj me ozmerjajo z nasilnežem, nestrpnežem, provokatorjem, nergačem, ne pa z nacistom ali fašistom. Ti izrazi so definitivno preživeti in spadajo na zgodovinsko pokopališče.

Jopiči nadaljujejo z žalitvami komunizma. Misel mi uide k partizanom, preprostim kmečkim fantom, ki so se uprli nacifašizmu, niso se pa mogli komunizmu. Nekdo je v vojni zmešnjavi ustvaril nemogoči konglomerat medsebojnega sovraštva med narodom. Je že vedel zakaj! Pomislim na Slovake, med katerimi med nemškim divjanjem po Evropi ni bilo nobene žrtve in je ves narod dočakal konec vojne brez človeških izgub. Uboga Slovenija, kaj si pa ti v tem istem času doživela?

Ko se naša kolona odpravi proti Trgu Republike, se približamo megafonu z Jenulom pod njim. Eden od rumenih jopičev se Jenullu približa in ga pozdravi, ta pa mu lepo nazaj odzdravi. Res lepa gesta, ob kateri miselno odplavam na nek drug prefinjeni nivo humanosti: tudi če smo na nasprotnih bregovih, se lahko prijazno pozdravimo. Na Jenulla pod tem vtisom poskušam gledati drugače.

Ob povratku domov se spet prične miselna nevihta: Je to, kar sem doživel in videl v Ljubljani res lepota in bogatstvo? Se je splačalo iti v to lutkovno gledališče? Kaj se skriva za vso to »veselico« in kdo je za kulisami? Tistega je treba odrezat in pustit narodu, da živi in se izraža kakor sam želi. Ljudje se pustijo voditi za nos in pod tem vplivom napadajo druge, namesto, da bi delali na sebi. To delo je zame pravo življenjsko bogastvo.

Rumeni jopič

Zadnje novice

Sorodne vsebine