Piše: Gašper Blažič
Kot smo poročali, se je Golobova vlada na predlog nekdanjega Kučanovega tesnega sodelavca Marjana Šiftarja odločila, da zadnjega predsednika izvršnega sveta Skupščine SR Slovenije Dušana Šinigoja pokoplje z vojaškimi častmi, tako kot so z vojaškimi častmi pokopali tudi Šinigojevega predhodnika Janeza Zemljariča. Ob tem seveda laskavo pišejo o dosežkih zadnje komunistične republiške vlade.
Ob tem velja spomniti, da nikjer ne obstajajo poročila o tem, ali je bil tudi Anton Vratuša, predsednik IS SRS v letih 1978-1980, pokopan z vojaškimi častmi. Umrl je leta 2017, v času Cerarjeve vlade. Golobova vlada je tako očitno prva, ki povsem odkrito izkazuje čast starim komunističnim funkcionarjem. Marsikdo se sprašuje, komu s tem izkazuje usluge: ali svojim botrom ali pa koalicijski Levici, ki jo vodi »čebinska princesa« Asta Vrečko.
Velika izdaja na železnicah? Šinigoj matiral rojaka Slokarja
O Dušanu Šinigoju, zdaj že nekoliko pozabljenemu zadnjemu socialističnemu »premierju«, sicer ni zelo veliko znanega, tudi zaradi obsežnega kurjenja udbovskih arhivov v začetku devetdesetih let. Sprva je bil – pod Janezom Zemljaričem – podpredsednik izvršnega sveta, po Zemljaričevem odhodu v Beograd – leta 1984 je slednji postal podpredsednik zveznega izvršnega sveta in ostal tam pod Milko Planic in Brankom Mikulićem – pa je postal predsednik. Ob njegovem prihodu na vrh republiške vlade so nekateri direktorji gospodarskih družb zmajevali z glavo, češ »kaj bo ta učitelj, ki nima pojma o gospodarstvu«.
Je bil pa zato o Šinigoju toliko bolj zgovoren njegov primorski rojak Jože(f) Slokar, minister za promet v zadnji jugoslovanski vladi, pred tem pa šef železnic v Sloveniji. Šinigoju je najbolj zameril, da se mu je decembra 1988 tako rekoč za hrbtom pogajal s stavkovnim odborom strojevodij, ki ga je vodil Slavko Kmetič. Kot je znano, je Šinigoj drugi dan stavke, to je v torek, 28. decembra 1988, zgodaj popoldne prišel na sedež Železniškega gospodarstva Ljubljana, najprej robantil, nato pa začel pogovor s predstavniki stavkajočih strojevodij. Nadaljnja pogajanja oziroma komisijsko reševanje odprtih vprašanj sta prevzela dva člana izvršnega sveta in sicer Milan Jelenc (promet in zveze) in Peter Toš (delo in sociala). Slokar je kot vodja poslovodskega odbora na ŽG Ljubljana to doživel kot veliko nezaupnico ter oblastno privolitev v dvotirnost, v kateri so po njegovo oblast v družbi dejansko prevzeli sindikati. No, precej je k temu sicer pripomogel sam Slokar, ki se s sindikati ni hotel pogajati, ne glede na to, da je sicer imel dokaj razvojno usmerjeno vizijo o železnicah. Ni pa upošteval sistemskih anomalij v tedanji dogovorni ekonomiji in samoupravnem sistemu gospodarskih družb, kar je privedlo do plačnega nazadovanja strojevodske sekcije, zato se je ob njegovi ignoranci dejstev vmešala republiška oblast in prevzela vajeti v svoje roke. Očitno tudi zaradi pisma, ki ga je stavkovni odbor poslal najvišjim slovenskim funkcionarjem, vendar pa ga je Kučan ignoriral, pisno se je odzval le predsednik republiškega predsedstva Janez Stanovnik, češ da nima pooblastil na tem področju, medtem ko je izvršni svet neposredno posegel v dogajanje.
Kako je Šinigoj nasprotoval zakonu o financiranju železnic
Vendar so se konflikti med njim in Šinigojem, kot piše v svoji knjigi »Listi iz dnevnika«, začeli že prej, zelo verjetno pa so bili povezani tudi s frakcijskimi boji znotraj slovenske zveze komunistov. Slokar naj bi bil – ne glede na to, da je v času svojega delovanja v Skupščini mesta Ljubljana (bil je namestnik predsednice Tine Tomlje, sicer Zemljaričeve žene) dokaj liberalen – pripadnik frakcije, ki je bila zvesta Francu Popitu, ki je, kot je znano, leta 1989 po ostrih javnih polemikah zapustil CK ZKS. Šinigoj, ki je bil generalno gledano kader Janeza Zemljariča, se je politično nagibal bolj pragmatičnemu, a bolj jugoslovansko usmerjenemu Milanu Kučanu, ki je leta 1986 postal šef partije, medtem ko je bil Slokar član CK jugoslovanske partije. Znano je tudi, da se je Slokar po prihodu na ŽG Ljubljana (danes Slovenske železnice) znašel v konfliktu s svojim predhodnikom inž. Cirilom Mravljo, ki si je v prostorih družbe uredil pisarno »Zveze borcev na ŽG«, sicer pa je veljal za kader Ivana Mačka-Matije. Slokar je sicer doslej edini javno zapisal, da so konec sedemdesetih let prav preko te zveze v ŽG pripeljali na pravni fakulteti prisilno »odžaganega« profesorja Franceta Bučarja, ki mu je Maček uradno sicer odtegnil podporo. »Rezervna« služba Bučarju sicer ni prinesla veliko udobja in tudi ne zaslužka, očitno je bila to v času svinčenih sedemdesetih let majhna »tolažilna nagrada« za profesorja, ki se je znašel na seznamu moralno in politično neprimernih kadrov. Kot je znano, so partijski komiteji takrat odstavili tudi nekatere druge profesorje, denimo Tineta Hribarja in Janeza Jerovška. Po Jerovškovem pričevanju so hoteli trdorokci s FSPN (danes FDV) odstaviti celo kasnejšega Kučanovega svetovalca, nekdaj pa zasliševalca duhovnikov Zdenka Roterja, ki pa se je tovrstni lustraciji vendarle izognil.
Kakorkoli že, ko se je v sedemdesetih letih Slokar še kot direktor Primorja vključil v delovanje samoupravno-interesnih skupnosti ter s tem nadzorom nad denarjem za razvoj, je s tem zašel v frakcijske boje, ko je pripomogel k ustanovitvi Samoupravne interesne skupnosti za železniški in luški promet. Pri tem je namreč naletel na mino in sicer pri financiranju »nerazvitih«, saj je tedanja zakonodaja dopuščala, da Slovenija del sredstev za nerazvite preusmeri k nerazvitim območjem na lastnem ozemlju. Projekt je sicer potekal brez zapletov, saj so s temi sredstvi lahko krepko obnovili tedanjo »železničarsko« zdravilišče Atomske toplice (danes Terme Olimia), vendar pa je bil skeptičen prav Dušan Šinigoj, ki se je bal odziva »nerazvitih« v preostalem delu države. Vseeno pa je moral popustiti.
Pomenljivo je, da je sicer trdoroki Franc Popit-Jokl deloval bolj v korist Slovenije kot pa probeograjsko usmerjeni in s strani Staneta Dolanca usmerjan Milan Kučan (o čemer sicer posebej piše v svojih spominih na proces JBTZ tudi eden od obsojenih v tem procesu Ivan Borštner). Popit je sicer podprl razvoj železnice, kot si ga je zamislil Slokar, predlog zakona, ki naj bi uredil financiranje železnic (ki so morale iskati podpisnike predstavnikov posameznih TOZD-ov), pa je pri Šinogoju naletel na nasprotovanje in nestrinjanje. Kasneje v postopku sprejemanja zakona v skupščini je Šinigojev izvršni svet dal samo kratko izjavo, da zakonu ne nasprotuje. Za železnice je bil zakon pomemben zato, ker je vsaj kolikor toliko uspešno reševal problem financiranja v sicer strahotno konfuznem samoupravnem sistemu.
Zemljaričev kader še enkrat ponagaja rojaku
Po »veliki izdaji« v okviru strojevodske stavke pa je Šinigoj še enkrat ponagajal Slokarju. Slednji se je leta 1989 prebil med ministre zadnje jugoslovanske vlade pod vodstvom Anteja Markovića. Po že skoraj dogovorjenem odhodu Slokarja v Beograd je namreč Marković, kot je to velevala formalna dolžnost, povprašal predstavnike republik in pokrajin. Šinigoj je Markoviću poslal nato seznam kar 23 kandidatov za zveznega prometnega ministra, pri čemer pa je bil Slokar na zadnjem mestu. Kasneje, kot piše v knjigi, pa je še večkrat doživel šikaniranja, a niti ne toliko s strani Demosove vlade, pač pa bolj od »svojih«, predvsem nekdanjih kolegov z železnic. Zelo verjetno so k temu pripomogli prav frakcijski boji v vrstah slovenskih komunistov, kar se je nato zavleklo globoko v čas tranzicije.
