Piše: Petra Janša
O tem, zakaj se je kot uspešna družinska zdravnica odločila za vstop v politiko, katere najhujše napake Golobove vlade najbolj občutijo pacienti ter kaj bodo njene prioritete, če bo izvoljena za poslanko državnega zbora, smo se pogovarjali z mag. Alenko Simonič, dr. medicine.
Gospa Simonič, zakaj ste se kot dolgoletna direktorica Zdravstvenega doma Novo mesto ter aktivna in uspešna družinska zdravnica ravno zdaj odločili za vstop v politiko? Kaj vas je prepričalo, da je ravno SDS tista stranka, ki lahko končno uredi kaos v zdravstvu, ki ga je povzročila Golobova vlada?
Priznam, da si nikoli nisem mislila, da se bom odločila za aktiven vstop v politiko. Vendar me je dogajanje v zadnjih letih, zlasti v obdobju po covidu in oziroma v zadnjih štirih letih, zaznamovalo predvsem zaradi ponižujočega in nespoštljivega odnosa do zdravstva, do zdravnikov in celotnega zdravstvenega osebja. To me zelo žalosti in sem razočarana, ob vsem tem pa precej nemočna. In ker v sebi čutim odgovornost do ljudi, do pacientov, mojih kolegov zdravnikov, medicinskih sester, negovalnega osebja, sem se po temeljitem razmisleku in konstruktivnih pogovorih odzvala povabilu, da kandidiram za poslanko na listi SDS. Skozi večletno obdobje poskusov vpeljave sprememb v zdravstvu smo skupaj z nekaterimi kolegi in ekipo poskušali zdravstveni politiki in odločevalcem strokovno dopovedati, kaj in kako lahko naredimo, da bo sistem boljši, prijaznejši in dostopnejši. Naši predlogi so zajemali tako krepitev primarnega nivoja zdravstvenega varstva (ZV), ki pomeni temelj zdravstvenega sistema (ZS) in vstopna vrata v ZS, kot ureditev nujne medicinske pomoči in urgentnih centrov pa tudi vsebino, ki bi se lahko oz. celo morala izvajati na primarnem nivoju ZV, da ne bi bilo treba pacientov napotovati na sekundarni nivo ZV in bi tako bili celostno obravnavani na primarnem nivoju ZV. Opozarjali smo, da je potrebno zmanjšanje preobsežnih administrativnih storitev, ki niso predmet dela zdravnikov niti medicinskih sester, ter predlagali še mnoge druge dobre rešitve. Žal smo bili pri tem večinoma neuspešni, ker nam odločevalci niso želeli prisluhniti. Slovenska demokratska stranka je stabilna stranka, z vsebino in jasnimi cilji ter dobro vizijo tako na področju zdravstva kot tudi na drugih področjih. Je stranka bogatih izkušenj, z odlično ekipo, ki ceni in spoštuje stroko, konstruktiven in asertiven dialog ter gradi na moči argumentov. Program stranke je odličen, krepijo ga vrednote, kot so enakopravnost, povezovalnost, spoštovanje in argumentiran dialog. In ker je vse navedeno tudi meni blizu, sem začutila, da je zdaj pravi čas, da ob vsakodnevnem soočanju s slabimi ukrepi trenutne vlade, ki bolj ali manj uničujejo naš javni zdravstveni sistem, aktivno stopim na to pot.
Katere tri najhujše napake Golobove vlade najbolj občutijo pacienti v dolenjski regiji oziroma Beli krajini?
Če se osredotočim na področje zdravstva, je zagotovo prva napaka nesprejemljiv odnos do zdravnikov in celotnega zdravstva. Čeprav naj bi trenutna vlada zagovarjala ohranitev in krepitev javnega zdravstva, je jasno, da zadnja štiri leta ni tako, žal je ravno nasprotno. Javno zdravstvo razpada, krepijo se gospodarske družbe ali zasebno zdravstvo s koncesijami, javni zdravstveni zavodi pa se, eni bolj drugi manj uspešno, borimo, ponekod tudi že za obstoj, v vsaj takem obsegu kot je bil nekoč. Druga napaka je nezanimanje za primarni nivo ZV, ki predstavlja temelj zdravstvenega sistema, zato bi moral biti tej funkciji primerno tudi najmočnejši, s široko mrežo izvajalcev in storitev zunajbolnišnične zdravstvene dejavnosti, pa je praktično pri vseh odločevalcih v zdravstvu preslišan in prezrt. Tretja napaka je neurejen plačni sistem. Kljub zatrjevanju trenutne vlade, da je bila plačna reforma na tem področju uspešno izpeljana, žal v resnici ni tako. Še dodatno so se porušila plačna razmerja, še naprej velja uravnilovka, ki je vedno bila in bo nestimulativna, le zneskovni prag je nekoliko dvignjen, pa še to ne pri vseh profilih v zdravstvu. To je še dodatno povzročilo odliv kadra iz zdravstva in socialnovarstvenih ustanov, saj je bilo veliko obljub o dobri reformi, ki naj bi uredila plače in razmere v teh dejavnostih, v katerih delajo ljudje z veliko začetnico (področje zdravstvene nege, negovalci, bolničarji, drugo osebje) in skrbijo za najranljivejše ljudi, ki so odvisni od pomoči praktično 24 ur dnevno. Na koncu so bili ravno ti profili s to t. i. reformo še dodatno razočarani in ponižani. Jih zelo razumem in podpiram.
SDS že leta dosledno zagovarja, da je treba v sistem vključiti vse zdravnike z licenco – tudi zasebnike in koncesionarje –, da bi čim prej skrajšali čakalne dobe. Zakaj menite, da je ravno ta pristop edina realna pot do tega, da pacienti ne bodo čakali več mesecev ali celo let na nujne preglede?
Tudi sama podpiram to idejo SDS, saj je za pacienta nepomembna organizacijska oblika izvajalca, ki mu nudi pravočasno in kvalitetno oskrbo. Zato je edino sprejemljivo, da vključimo vse zdravnike in zdravstvene ekipe z licenco, ne pa da toleriramo nedopustno dolge čakalne dobe in prepuščamo paciente njihovi iznajdljivosti pri dostopu do pregleda in storitev. Seveda je ob tem treba poudariti, da moramo postaviti jasna pravila delovanja in urediti zakonodajo tako, da bomo vsi izvajalci javnega zdravstva delovali pod enakimi pogoji, pozabiti pa ne smemo tudi na ustrezen nadzor in ukrepanje, če bi bilo to potrebno. Sama sem velika podpornica javnega zdravstvenega sistema, sistema solidarnosti in enakopravnosti, vendar ga trenutna koalicija z nerazumnimi ukrepi ali bolje rečeno prepovedmi sama razgrajuje in s tem, morda celo namerno, samo še bolj krepi zasebno zdravstvo in izvaja t. i. »privatizacijo« v zdravstvu. Zdi se mi, da je zdravstvo v teh zadnjih štirih letih postalo področje ideološkega boja med političnimi strankami; zdravniki smo postali nepriljubljeni, celo osovraženi zaradi tega boja, vendar je treba poudariti, da zdravniki pacientov ne delimo na »leve in desne«, ampak je za nas vsak pacient človek, ki potrebuje zdravstveno pomoč in kvalitetno oskrbo, in jo ne nazadnje tudi plačuje.
SDS obljublja ločen plačni steber za zdravstvene delavce, da bi končno nehali izgubljati mlade zdravnike, ki odhajajo v tujino, in da bi medicinske sestre, tehniki in zdravniki dobili plače, ki si jih zaslužijo. Kaj bi moral vsebovati tak steber, da bi resnično zaustavil odliv kadra in povrnil dostojanstvo poklicu?
Ločen plačni sistem, ne steber, je nujen. Nagraditi se mora delo, kvaliteto in znanje, kajti le tako bomo lahko razvili stimulativna delovna okolja in (nazaj) privabili dobre kadre, ki jih v našem zdravstvu nujno potrebujemo. Težko namreč primerjamo med seboj nekaj, kar je neprimerljivo, zato je ločen plačni sistem, po vzoru urejenih zdravstvenih sistemov v EU, treba uvesti tudi pri nas. Zagotovo je ob tem pomembno poudariti tudi dostojanstvo in cenjenost zdravnikov, zaposlenih v zdravstveni negi in negovalnega osebja ter vsega preostalega podpornega osebja v zdravstvu. Žal je slednje trenutno na zelo nizki ravni in to zagotovo ni dobro, še posebno ne za mlade, ki se odločajo za to poklicno pot.
Več preberite v tiskani izdaji Demokacije.
