Piše: Petra Janša, C. R.
O razsodbi Trenta in stanju v slovenskem pravosodju, o referendumu, na katerem bomo odločali o neopravičenih dodatkih k pokojninam za umetniške dosežke in zakaj je na njem treba oddati glas proti, smo se pogovarjali s poslancem SDS Andrejem Hoivikom, predstavnikom predlagatelja omenjenega referenduma. Pogovor je bil narejen še pred referendumom prejšnjo nedeljo, zato v tem času, ko je pogovor nastal, še ni znano, kakšen je bil izid referenduma. Intervju je bil namreč prvotno objavljen v 18. številki Demokracije.
Andrej Hoivik je magister kemije in prvi mandat poslanec Državnega zbora RS. Kot zlati maturant je študij končal na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. Leta 2018 se je zaposlil v zasebnem podjetju Filc, kjer je opravljal delo raziskovalca in svetovalca za kemikalije. Leta 2020, po začetku covidne krize, se je zaposlil v kabinetu predsednika vlade Janeza Janše, po dobrem letu dni pa je bil na pobudo Marka Borisa Andrijaniča sprva vodja kabineta v Službi za digitalno preobrazbo, nato pa podsekretar te vladne službe. Leta 2022 je bil v Škofji Loki izvoljen za poslanca Slovenske demokratske stranke in je član parlamentarnih odborov za pravosodje, kulturo, član komisije za peticije in človekove pravice ter podpredsednik odbora za zadeve Evropske unije. V času opozicijskega poslanca je aktiven na področju medijske zakonodaje in prvi podpisani pod pobudo za zakonodajni referendum na zakon o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti.
Gospod Hoivik, najin pogovor je padel ravno v čas po razsodbi v zadevi Trenta. Vaš komentar?
Razsodba v zadevi Trenta je pokazala vso bedo Specializiranega državnega tožilstva. Po oprostilni sodbi je tožilec Valenčič javno dejal, da se bo na sodbo pritožil, saj ne more razumeti sodničine odločitve. Hkrati je zatrdil, da je bila oprostitev dokaz, da slovensko pravosodje deluje. Potemtakem človek, ki je v »imenu ljudstva« tožil trojico na zatožni klopi, med katerimi sta dva le kolateralna škoda za dosego onemogočanja naše stranke in medijskega linča, ne zaupa pravosodju. Drugače se ne bi pritožil. Hkrati pa trdi, da je sodba dokaz, da imamo pravno državo. Naj razume, kdor more.
Mnogi na levici bi nas zaradi te odločitve sodišča zdaj res radi prepričali, da sodstvo deluje …
Seveda to prikazujejo tudi prek večinskih medijev v lasti tranzicijske levice. Vendar je jasno, da se sprevržena igra pod krinko neodvisne tretje veje oblasti šele dobro začenja. Na žalost. Absolutno pa je ves proces, začet po naročilu nekdanjega predsednika Komisije za preprečevanje korupcije Gorana Klemenčiča, v znamenju izkoriščanja moči nedotakljivosti sodišč v politične namene.
Poznavalci pravijo, da gre v zadevi Trenta le za etapno zmago Janeza Janše.
Nisem poznavalec, vendar se lahko s to tezo strinjam. Janez Janša je kot prvak opozicije že v vrsti sproduciranih afer (Depala vas, Patria …) dokazal, da je omrežje s svojim kapitalom in z medijskim zaledjem izjemno močno in se ne bo tako hitro vdalo, kot (žal) po oprostilni razsodbi verjamejo celo nekateri naši člani ali simpatizerji.
Verjetno ste si ogledali nedavni pogovor z nekdanjim sodnikom Radonjićem na Nova24TV, kjer je ta zelo plastično razložil, kako deluje naše sodstvo. Tudi on namreč ne verjame, da gre pri zadevi Trenta za dokončno zmago Janeza Janše.
Gospod Radonjić govori iz svojih izkušenj in je eden redkih poznavalcev teh omrežij, ki sem jih omenil. Je pa tudi žvižgač – tisti pravi –, za kar mu lahko le čestitamo, ker s to neobremenjenostjo v omenjenem intervjuju kaže neverjeten pogum in iskrenost pri svojem delu za pravno Slovenijo.
V omenjenem pogovoru je Radonjić tudi izjavil, da kolikor se začne filtracija pravosodja, mora biti zraven tudi politika. Kako lahko po vašem mnenju politika pripomore, da se začne proces filtracije pravosodja?
Najprej z doslednim spoštovanjem in uresničitvijo ustavne pravice do javnosti sojenja, kar bi v praksi pomenilo, da lahko državljani in državljanke dostopajo kar se da prerosto do sodnih obravnav, tudi v živo preko spleta ali televizije. Se le sodi v njihovem imenu, vsaj tako zapišejo ob izdaji sodb.
Smo pa tudi v referendumskem času, ko bo odločali o neupravičenih dodatkih k pokojninam za umetniške dosežke. Janša je po razsodbi v Celju dejal, da »prava budnica prihaja ne 1., ampak 11. maja, ko bo po njegovih besedah »prvi test«. »Če nas bo takrat premalo, ne vem, ali boste še kdaj lahko glasovali na referendumu,« je dodal. Kaj se dogaja?
Prvič v zgodovini Republike Slovenija človek na položaju predsednika vlade poziva k bojkotu udeležbe na referendumu, ki je pravzaprav zadnji demokratični instrument pri uveljavitvi neke zakonodaje. S takšnimi pozivi, ki se jih ne bi sramoval niti Vladimir Putin, je to pot, ki nas vodi v prejšnji nedemokratični režim. Premier Golob sicer dobro ve, da je s to napovedjo želel utišati medije (in ne volivcev in volivk, kot zdaj ponavljajo). Ti bodo sedaj zaradi koalicijskih poslanskih glasov v podporo novemu zakonu o medijih podrejeni premierju. Upam si trditi, da je bil to strel v koleno; saj ko zaukažeš bojkot nečesa, v večini primerov povzročiš prav nasprotno. In budnica se mora zato slišati ne le pri kritičnih glasovih simpatizerjev današnje opozicije, ampak vseh, ki se ne strinjajo z arogantnim in vehementnim odnosom predsednika vlade do ljudi, ki so mu omogočili oblast. Zato glavo gor in oddajmo svoj glas na referendumu.
Kot predstavnik predlagatelja omenjenega referenduma ste nedavno dejali, da boste s svojimi argumenti in podatki prepričali več kot 340.000 ljudi. Kaj moramo pred odhodom na volišča vedeti?
Vedeti je treba le dvoje. Prvič – zakon za peščico, kar je 0,01 odstotka upokojencev, bo omogočal pokojnine v višinah skupno 2000 do 3100 evrov mesečno. Hkrati pa bo za 99,99 odstotka upokojencev tako sedanjih kot vseh prihodnjih vedno slabše, saj nova pokojninska reforma prinaša realno gledano nižje pokojnine, kot če slednje ne bi bilo. Drugič – branik kulture bomo le z glasom PROTI, saj je zakon diskriminatoren do kulturnikov samih, predvsem pa do delovnih ljudi (tudi mladih), ki vsakodnevno vplačujejo v pokojninsko blagajno; nekdo, ki ni plačal niti centa vanjo, pa bo lahko prejemal te visoke neobdavčene dodatke v skupni višini slabega pol milijona evrov, ko bo v pokoju. Slogan Levice o blaginji za vse z glavo navzdol, pravijo.
Koliko bi davkoplačevalce po novem zakonu stali dodatki k pokojninam izbranih umetnikov?
Predsednik vlade je na interpelaciji pred dnevi predvidel več kot 61.000 evrov za štiri nove upravičence letno. Glede na širitev upravičencev po novem zakonu ministrice Vrečkove je teh med 100 in 200; to preračunano pomeni med 1,5 in 3,1 milijona evrov letno. To vsoto bi lahko namesto v te ekscesne dodatke ministrstvo vložilo v ohranjanje kulturne dediščine ali za promocijo slovenskega jezika in narodnostne identitete.
Ekonomist dr. Janez Šušteršič se je nedavno spraševal, češ, »kdo je tisti, ki lahko reče, da je en kulturnik, športnik ali znanstvenik toliko več prispeval k razvoju te države kot en delavec, da si zasluži posebno pokojnino«? Prepričan je tudi, da bi morali te vrste pokojnin ukiniti. Kaj menite?
Dr. Šušteršič je ugleden ekonomist, tudi nekdanji minister za finance in jasno ve, da je parcialno nagrajevanje neke skupine ljudi začetek razgradnje socialne države pa tudi pokojninske blagajne, ki naj bi delovala po načelu: Kolikor si vplačal, toliko prejmeš.
Kdo je Maja Smrekar in kdo Jurij Krpan?
Gospa Smrekarjeva je nagrajenka Prešernovega sklada v letu 2018, ki je dobila to priznanje zaradi svojega eksperimentalnega performansa. Ta je vključeval dojenje psa in združitev njenih spolnih celic s pasjimi somatskimi. To je zapisal tudi Jurij Krpan – njen sokustos – v obrazložitvi za to »malo Prešernovo nagrado«, hkrati pa je bil gospod tudi eden od žirantov, ki ji je podelil t. i. zlato niko, mednarodno nagrado na področju hibridne umetnosti. Gospa Smrekarjeva bo po novem zakonu upravičenka do izrednih dodatkov, hkrati pa je do njih prišla na pobudo gospoda Krpana, ki pa sedaj po besedah Levice »strokovno« vodi Nacionalni svet za kulturo znotraj Ministrstva RS za kulturo.
Kot vemo, vas pri referendumskih stališčih podpirata tudi stranki NSi in Glas upokojencev.
Svoje nestrinjanje z novim zakonom so izrazili tudi v strankah Fokus in Zeleni Slovenije ter v Slovenski ljudski stranki, hkrati pa imamo podporo predvsem med upokojenci, ki želijo živeti v državi, ki se ne bo delila na prvo- in drugorazredne.
