Čeprav slovenski pokojninski sistem potrebuje preudarne in celovite spremembe, ki bodo zagotovile dolgoročno vzdržnost ter pravične in dostojne pokojnine, Šarčeva vlada vztrajno zavrača vse predloge opozicije za izboljšanje razmer.
Tudi zato je vse več žalostnih zgodb upokojencev, ki jih objavljajo na profilu Humanitarčka na družbenem omrežju Facebook (TUKAJ). Zadnja zgodba je o Bogdanu (TUKAJ).
To je njegova zgodba. Objavljamo jo nelektorirano.
»Bogdan. 86 let. Danes je petek. Za zajtrk sem si naredil jecmenovo kavo in pol toasta. Kupil sem ga znizano v trgovini v sredo. Imam ga tudi do 14 dni. Za kosilo bom malo “kepic” v juhi. Te sem se naucil zadjih 20let. Z eno argo kocko si skuham lonec juhe za cel teden. In potem vanj delam “kepice”. Zmesam vodo in moko, pa skuham. Ce rabim energijo, dam se malo cukra. Ni dobro ravno, je pa “mocno”. Za vecerjo je ponavadi samo kak caj. Malo bolj cukran, pa je. Vcasih postane kruh ze “pikast”, ampak odrezem okrog. Pa pojem, da ni “strate”.
Se dva dni do nedelje. To je dan, ko si lahko privoscim malo vec za kosilo. Takrat dajo trgovine med znizanje izdelke od celega tedna. Malo me je sicer strah zdaj vzet to meso. Pred kakim mesecem sem se zastrupil in pristal na urgenci, komaj so me resili. So me skoraj v dom dali, ker bojda ne znam zivet zase. Ampak sem samo meso jedel!
Ha, pa ja. 22 let sem ze vdovec. Sam se skrbim za sebe. Vse si naredim. Samo ne britof ne morem vec tako pogosto, ker je dalec. Tam pociva moja zenka, zadnje leta tudi sin. Rak je grda bolezen. Sinova druzina je v Ljubljani, novega oceta imajo. Mene so kar pozabili, pa imam 2 vnukca. Menda ze pravnuke.
Jaz sem se kar zdrav, edino kolk. Kolk – pa me matra. Si pa vcasih mislim, zakaj mene ne vzame rusa. Tako ne bom nobenemu “gvisen”.
Imam 400 pa nekaj evrov penzije. Ko placam vse stroske, mi ostane se kakih 100. Ni tako malo. Mogoce bi mi ostalo vec, samo rad nesem svece na grobek. Pa ceprav jem potem bolj malo. Zdaj bo hudic spet pozimi. Drva so draga. Ampak se oblecem, imam se zokne od zene, pa puloverje. Vcasih sem bil “ded”, ampak leta so me naredila bolj šlang. Malo starost, malo pa ta hrana. Pa so mi prav ze zenini. Takoj je manj mraz.
A veste kolk stane kruh? V starih casih bi s tem zivel cel teden. Ali pa mleko? Saj bi sel v dom. Ampak kdo bo placal? Saj se to ne vem, kdo bo placal za pogreb? Pa tamk rad bi imel napis poleg njiju…«
Društvo Humanitarček je dodalo:
»Bogdan je le eden od starostnikov #projektVida. Zanj je povedala patronazna sestra, preko katere smo uredili tudi dostavo hrane in sveck. Pa kurjavo. Najbolj se je razveselil grelne odeje. Ampak – koliko je se Bogdanov? Nevidnih? Kdo pomaga NJIM?«
