Člani in članice oddelka za zgodovino na ljubljanski Filozofski fakulteti so pred dnevi v javnem pismu ministru za kulturo Vasku Simonitiju izrazili zaskrbljenost nad načrtovano novo muzejsko postavitvijo slovenske osamosvojitve zaradi odsotnosti javne razprave o tem projektu. Ministra in svojega stanovskega kolega so pozvali, da odpre takšno razpravo.
“K temu vas in nas vse zavezujejo sodobne zgodovinopisne epistemologije in sodobne muzejske prakse. K temu vas in nas vse zavezujeta duh in črka slovenske ustave in zakonov. K temu vas in nas vse zavezujejo vzgibi dejanja, ki naj se mu muzej posveti, tj. slovenska osamosvojitev,” so zapisali v javnem pismu.
Kot so dodali, se veselijo takšne razprave in so pripravljeni k njej “v najboljši veri po najboljših močeh prispevati svoj najboljši delež”.
Podpisniki so prepričani, da je slovenska osamosvojitev eno izmed najpomembnejših dejanj v zgodovini slovenskega naroda. Z njeno uresničitvijo si je narod svobodno ustvaril svojo lastno suvereno državo in z njo postal suverena in svobodna nacija.
Pismo so podpisali Kornelija Ajlec, Bojan Balkovec, Alenka Cedilnik, Ana Cergol Paradiž, Mitja Ferenc, Božidar Jožef Flajšman, Sašo Jerše, Jernej Kosi, Milan Lovenjak, Peter Mikša, Dušan Mlacović, Janez Mlinar, Božo Repe, Irena Selišnik, Rok Stergar, Peter Štih, Marko Štuhec, Marta Verginella in Žiga Zwitter.
Namero o zagonu Muzeja osamosvojitve je vlada predvidela v dopolnjenem predlogu državnega proračuna za leto 2022. Projekt je problematiziralo več institucij in skoraj 200 posameznikov v javnem pismu prek spleta, v katerem so ustanavljanje muzeja opredelili kot ideološki projekt v korist trenutne vladajoče garniture in “ne dejanje, ki bi bilo v korist izboljšanja položaja kulture v Sloveniji, kar bi od ministra kot skrbnika kulturnega resorja pričakovali”.
Manjša skupina aktivistov je pred ministrstvom izvedla domnevno protestno umetniško akcijo proti zagonu projekta, kritiko nad odločitvijo vlade pa so izrazile tudi članice Koordinacije domoljubnih in veteranskih organizacij Slovenije (KoDVOS), ki se med drugim se sprašujejo, ali je ta muzej sploh potreben in kdo bo nosilec zagona projekta, pa tudi, za koga se takšen muzej pripravlja.
Dr. Jože Dežman sprašuje zaskrbljene zgodovinarje
Spoštovani/e, ki se s tako vnemo sprašujete, kako bo z muzejem slovenske osamosvojitve. In zatrjujete, kaj vse je bilo postorjenega. Pa vendar bi se lahko oglasili že prej. Morda ob mojem besedilu v Reporterju 7. novembra 2015, ki ga prilagam.
Sprašujem vas, kako to, da se niste oglasili ob verjetno najhujšem ideološko-cenzurnem škandalu v slovenskem muzejstvu, ko je župan Zoran Janković takoj po otvoritvi 24. junija 2007brutalno zaprl in vrgel z gradu Enotni v zmagi – demokratizacija in osamosvojitev Slovenije?
Sramotna potvarjanja zgodovine v Ljubljani se neusmiljeno nadaljujejo. Kako to, da se ne oglasite zaradi razglašanja Janeza Stanovnika za osamosvojitelja, čeprav je z vsemi silami branil Jugoslavijo in častil tajno politično policijo? Zakaj se ne oglasite ob novi/stari razstavi na Sv. Urhu, ki je polna vsakršnih strokovnih napak in ideološkega izkrivljanja?
Kako to, da se niste oglasili, ko mi je Zveza združenj borcev za vrednote NOB prepovedovala vstop v Bohinj? Kako to, da se niste oglasili, ko so nama z Jožetom Možino prav tako iz Zveze združenj borce za vrednote NOB po intervjuju leta 2018 grozili s smrtjo?
Iz muzejev slišimo, da novi muzej slovenske osamosvojitve ni potreben. Toda ne odgovarjate na osnovno vprašanje: kako je mogoče, da je najbolj reprezentativen in ambiciozen muzej, posvečen slovenskemu osamosvajanju, muzejska zbirka v Parku vojaške zgodovine? Zakaj takega projekta niso zmogli Muzej novejše zgodovine Slovenije, Muzej novejše zgodovine Celje, Muzej narodne osvoboditve Maribor?
Še so vprašanja, ki jih zastavljam v spodnjem besedilu, pa so : Ali se pogovarjamo o kontinuiteti ali o diskontinuiteti titoizma? Ali je prehod v demokracijo temeljil na uporu proti titoizmu?
Seveda pa vsem, ki smo bili takrat člani Komunistične partije, zastavljam tudi tole vprašanje: Ali nismo na plebiscitu, v vojni za Slovenijo prestopili v obrambo nove države, s katero smo se odrekli temeljnim postulatom druge Jugoslavije?
Morda se bomo o novem muzeju slovenske osamosvojitve lažje pogovarjali, ko si bomo odgovorili na ta vprašanje. Dialog o njih bi bil zlata vreden!
Dr. Jože Dežman
Pot v samostojnost iz Pivke
Jože Dežman 07. nov. 2015 7:18 Osveženo: 10:01 / 09.8.2017
Slovensko muzejstvo se še ni kritično soočilo s svojim hlapčevanjem tabujem titoizma oziroma sistemu ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil – Pa naj spomnimo, da je bilo okoli leta 1965 v Sloveniji že 46 muzejskih ustanov, posvečenih temu cilju, leta 1980 pa že 74 (še nekaj bi jih lahko dodali) – Do razpada režima je bil cilj oblasti postavitev velikega nacionalnega in več regionalnih muzejev revolucije.
Hlapčevanje muzealcev revolucijski ihti ni bilo deležno kritične obravnave v muzeologiji. Kritika muzejstva je morala priti od zunaj. Na primer tako, da je kot reakcija na sobo Dežela delavcev in kmetov na razstavi Slovenci v 20. stoletju v Muzeju novejše zgodovine Slovenije – MNZS (1996) nastala prva velika razstava o titoističnem totalitarizmu Temna stran meseca, ki so jo pripravili kritični intelektualci, med njimi tudi nekaj zgodovinarjev (1998). Šele leta 2007 pa sem izpolnil zavezo MNZS, da bo z razstavno pripovedjo Temne strani meseca dopolnjena razstava Slovenci v XX. stoletju. Soba Slovenija 1945–1960, ki sem jo leta 2006 postavil v okviru te razstave, je bila tudi eden od vzrokov, da so me odstavili kot direktorja MNZS, saj me je na primer 15. oktobra 2010 na televizijskem soočenju v Studiu City zaradi nje napadel Božo Repe.
Vprašanje tabujev titoizma se dotika sleherne stroke v muzejstvu. V arheologiji, na primer, se je šele začela razprava o vlogi arheologov pri raziskavi in urejanju prikritih morišč in grobišč. V arhitekturnem muzeju bi pričakoval korekten pregled v razredni vojni uničene fevdalne, kmečke in meščanske dediščine. Ob strahotnem komunističnem napadu na kmetstvo in meščanstvo sem se spraševal, kako je mogoče, da slovenska etnologija ni zmogla antropološke ocene titoističnega državnega terorizma, da v naših muzejih titoistični genocid, klasicid, pavperocid niso del razstavne pripovedi Slovenskega etnografskega muzeja (tudi fašizmu in nacionalsocializmu se izognejo). Ali lahko od umetnostnih zgodovinarjev (zlasti v Narodni galeriji in Narodnem muzeju) pričakujemo korekten pregled ukradenih umetnin in pripoved o njihovih lastnikih …
Čez političnocenzurni diktat
Kot primer politične cenzure imamo lahko prepoved že postavljene retrospektivne razstave in kataloga Franceta Goršeta v Kostanjevici leta 1972. Drug tip notranjerežimske cenzure je bil leta 1981, ko je bila postavljena razstava Muzeja Ljudske revolucije Slovenije (danes MNZS) OF v Ljubljani – država v državi. Po nekaj dneh so jo zaprli zaradi nezadovoljstva s partijskega vrha, čeprav so bila načrtovana gostovanja po Sloveniji.
Ljubljanski župan Zoran Janković je takoj po odprtju razstave Enotni v zmagi – demokratizacija in osamosvojitev Slovenije, 24. junija 2007, dal razstavo zapreti in odstraniti.
Razstava je bila potem postavljena v MNZS. Soba o tranzicijskem procesu v osemdesetih letih govori o silovitem procesu, o starem in novem. Ne o kontinuiteti, ampak o diskontinuiteti. O tem, da je prehod v demokracijo temeljil na uporu proti titoizmu.
Gre za temeljni dialog o preteklosti, pri čemer evropska civilizacija zahteva obsodbo vseh totalitarnih in represivnih režimov. Nasprotno pa je titofilni interes (akterjev in dedičev titoizma), da bi zločine titoizma in stalinistično revolucijo kot nekaj civilizacijsko normalnega pripeljali v demokratično Slovenijo. Ta interes je uresničila razstava Slovenska zgodovina na Ljubljanskem gradu (seveda ni naključno vodja tega projekta Božo Repe), ki je bila postavljena kot ideološko-politični odgovor cenzurirani razstavi Enotni v zmagi – demokratizacija in osamosvojitev Slovenije.
Kaj je temeljno sporočilo razstave Slovenska zgodovina glede obsodbe totalitarnega titoizma? Ironično naj rečem, da domnevni piščalki iz Babjih jam, barjanskemu kolesu in vaški situli sledijo samokolnica, moped in Tamov vojaški tovornjak kot civilizacijski dokumenti titoizma. Če so o temeljih slovenske civilizacije (plemstvo, kmetstvo, krščanstvo, meščanstvo) napisana zelo kratka besedila, je kratko dvajseto stoletje izredno gostobesedno. Vendar brez obsodbe totalitarnega komunizma – posebej je to skrivanje vidno v katalogu razstave.
Vojna krajina v Pivki
Junija 2015 so napisali dokument Muzejska zbirka oklepnih in artilerijskih vojaških sredstev v kompleksu starih kasarn v Pivki z dodatnimi dopolnilnimi programi. Poudarili so, naj se »vojaško-zgodovinska zapuščina spremeni iz bremena v potencial«.
Takrat sem napisal: »Dimenzije tega programa so najprej plemenito identitetno razkošne v smislu zgoraj zapisanih misli o slovenski vojni krajini. Pivka leži na zemlji, ki je bila skozi vso zgodovino v jedru vojnih krajev. Japodska gradišča, rimski zaporni sistem, srednjeveške grajske in taborske gradnje, novodobni francoske vojne, prva svetovna vojna, italijanske imperialne okupacijske gradnje, okupacijski režim jugoslovanske armade.
Za vsemi temi so ostale imenitne ostaline. Za italijanskim imperijem kasarne, za jugoslovanskim obširna vadbena območja in seveda tisto, zaradi česar sama zbirka nastaja. Tanki! Topovi! In druge velike vojaške zveri 20. stoletja. Zveri, ki bodo v nekaj letih postale dinozavri! Dinozavri, ki bodo naselili veliki jurski park vojaških dinozavrov naših vojnih krajin v Pivki.
Patton bencinski, Sherman bencinski, T-34, M2, M8, Patton M47, Stuart, M-84, T-72 M, T-55 … Ali niso to dinozavrčki, za katere je skrajni čas, da jim damo zavetje. Ali jim damo zavetje ali bodo končali v starem železu. Ali jim damo zavetje mi in si privoščimo svoj jurski park, ki bo primerljiv v evropskih in svetovnih razmerjih, ali pa se spet obnašamo v skladu s trapastim poneumljanjem, da pač Slovenci in vojaška obrt ne sodimo prav dobro skupaj.
Verjamem, da nam Ministrstvo za obrambo in občina Pivka s predlaganim projektom ponujata veliko več kot samo tankovsko zbirko v nekdanjih vojašnicah. Ponujata nam nacionalni projekt srečanja s slovensko vojno krajino. Izhodišče je več kot odlično. Nekaj tisoč let vrtinčastega vojno-krajinskega oblikovanja, stotine milijonov vredni začetni vložki v tankih in drugih muzealijah, objektih in zemljiščih. Ta kulturna naložba naj bo temelj slovenskega vojnega muzeja.«
In je po desetih letih res!
Pot v samostojnost
Janko Boštjančič, vodja Parka vojaške zgodovine, in Robert Smrdelj, župan občine Pivka, sta na vrhu zaslužnih za odlično povezovanje ministrstva za obrambo, ministrstva za kulturo in evropskih projektov, ki so v desetih letih iz Parka vojaške zgodovine naredili morda največjo lokalno kulturno investicijo v Sloveniji. Pred nadaljnjimi investicijami so tam na ogled tankovsko-artilerijska in letalska zbirka, razstavo o podmorničarstvu s podmornico, turistično- informacijski center, trgovina, restavracija, tam so se festivali žive zgodovine, možni so ogledi … V eni od stavb nastajajo depoji nacionalnih muzejev.
Največja investicija je bila končana letos. Novo razstavišče gosti temeljno razstavo Pot v samostojnost. Na poti v samostojnost spoznamo Jugoslovansko ljudsko armado in militarizirano jugoslovansko družbo. Verjamem, da bodo prihodnje dopolnitve še bolj nazorno pokazale, da JLA ni bila kovačnica bratstva in enotnosti, ampak je bila kot nosilka ideološko-represivnih ukrepov osnovni generator razkroja Jugoslavije. V družbi, kjer je od najmlajših po poteh kurirčkove pošte do najstarejših v akcijah tipa Nič nas ne sem presenetiti, vse prisegalo k obrambi komunizma in velikega vodje, je potem prišlo do dialektičnega obrata, ki se mu lahko še danes čudimo in ga skušamo razumeti. Prav slovenski komunisti so se pod vodstvom zmagovite Demokratične opozicije Slovenije vojaško uprli svojim južnim komunističnim bratom.
Pot v samostojnost je obsodba militarizirane, ideološke prenapete Jugoslavije, je razstava o nastanku in obrambi suverene in demokratične Republike Slovenije. Nazorna in impozantna v svojih dramatičnih zasukih in slikoviti nazornosti vojaške mašinerije, ki si je polomila zobe v Sloveniji.
Tako smo pravzaprav mimo državnega muzejstva dobili največji muzej vrhunca slovenskega nacionalnega vzpona. Janko Boštjančič umestnost te umestitve v Pivko utemeljuje s tem, da »ima zelo veliko simbolno sporočilnost tudi to, da je vojaški muzej s poudarkom na osamosvojitvi Slovenije nastal prav v vojašnici nekdanje jugoslovanske vojske, iz katere so 26. junija 1991 zapeljali na cesto prvi tanki in začeli agresijo jugoslovanske vojske na pravkar osamosvojeno Republiko Slovenijo«.
Tako je Pot v samostojnost v Pivki mogočna uvertura v 25-letnico slovenskega plebiscita letos in predvsem v 25-letnico suverene in demokratične Republike Slovenije prihodnje leto. Leta 2006 je v projektu Slovenska osamosvojitev – enotni v zmagi (Od prvih večstrankarskih volitev do mednarodnega priznanja, april 199 – april 1992) sodelovalo več kot 15 muzejev. Ali bo po desetih letih ministrstvo za kulturo zmoglo podoben projekt? Ali bodo državni muzeji lahko stopili ob bok Poti v samostojnost v Pivki?
Vir: https://reporter.si/clanek/slovenija/pot-v-samostojnost-iz-pivke-470715
