19.1 C
Ljubljana
sreda, 23 junija, 2021

Dolgotrajna pot do zgodovinske resnice in sprave

Piše: Milan Gregorič

V nedavni izjavi SAZU o spravi smo lahko prebrali, da je bil v etičnem smislu »upor proti okupatorju upravičen, da sta bila polastitev narodnoosvobodilnega boja (NOB) s strani komunistov in z njo povezan revolucionarni teror neupravičena, da je bil odpor proti temu terorju upravičen in da je bila pri tem oborožena kolaboracija z okupatorjem neupravičena«.

Pa »da so bili na obeh straneh storjeni zločini in da med njimi po svoji strahovitosti izstopa poboj tisočev domobrancev in civilistov, ki ga je zakrivila oblast takoj po koncu vojne«. Podobno oceno navedenih dogodkov je pred poldrugim desetletjem podal tudi Janša (Delo, 28. 5. 2005), rekoč, »da so se naši sonarodnjaki uprli fašizmu in nacionalsocializmu povsem legitimno … Zaradi monopolizacije odpora s strani komunistov in prisege okupatorjem na protikomunistični strani pa je prišlo do notranjih delitev že med vojno in predvsem po njej«. Tudi sicer je obsodba zavrženosti revolucionarnega terorja in kolaboracije že dolgo navzoča in sprejeta v širši slovenski javnosti, vključno s škofovsko Komisijo Pravičnost in mir, in se tako SAZU s svojim sporočilom oglaša z veliko zamudo, a še vedno dovolj zgodaj, da prispeva svoj delež k spravnim prizadevanjem. Naj na to temo navedem nekaj dejstev.

Program Osvobodilne fronte (OF) in revolucionarni teror

Sredi leta 1941 je izšel Program OF, ki ga dominantni mediji, naklonjeni levici, večinoma zamolčujejo. V njem lahko preberemo tudi odloke: »Slovenski narodnoosvobodilni odbor za časa osvobodilne borbe edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi slovenski narod na vsem njegovem ozemlju. Vsako organiziranje izven okvira OF slovenskega naroda je v času tujčeve okupacije škodljivo borbi za narodno svobodo.« Odlok je treba brati tudi v kontekstu Dolomitske izjave z dne 28. 2. 1943, ki jo je vsilila partija, z njo monopolizirala NOB in hkrati napovedala tudi sovjetizacijo Slovenije. V njej npr. med drugim piše (Reporter, 18. 5. 2015), »da je Komunistična partija Jugoslavije (KPJ) sekcija Komunistične internacionale, svetovne stranke mednarodnega proletariata, najnaprednejšega razreda v zgodovini človeštva, in pa glede na to, da je Sovjetska zveza vzela v svoje roke usodo zatiranih narodov ter stvar vsega svobodoljubnega človeštva, je bila za obstanek in bodočnost slovenskega naroda edina rešitev v tem, da prevzame Komunistična partija Slovenije (KPS) iniciativo za OF kot vsenarodno organizacijo za osvoboditev in združitev slovenskega naroda«. To se ujema z znano Kardeljevo izjavo, da bodo slovenski komunisti organizirali odpor proti okupatorju samo v primeru, če bodo v njem videli možnost, da prevzamejo oblast. Odlok iz Programa OF je za kršitelje in izdajalce predvidel tudi način izvajanja sankcij, ki je bil, kot sledi iz nadaljevanja, krut in brezpriziven. Dejanja kršiteljev namreč »sodijo posebna sodišča. Postopanje je naglo, ustno in tajno. Osebno zasliševanje krivca ni potrebno. Proti razsodbi sodišča ni pritožbe. Kazen se izvrši takoj na način in po osebah, ki jih določi sodišče«. To je brez dvoma zgodovinski dokument, ki je zanetil državljansko vojno z vsemi njenimi strahotnimi posledicami, ki jih občutimo še danes, in ki je vzpostavil totalitarni sistem, s katerim je tujčevo okupacijo nadomestila komunistična. K temu lahko dodamo samo še izjavo Borisa Kidriča v posebni deklaraciji CK ZKS septembra 1941 (Reporter, 13. 6. 2016), ko je dejal, »da moramo likvidirati vse veleposestnike, kapitaliste, industrialce in kulake«, kar se je kasneje v veliki meri tudi dogajalo. To pa potrjuje izjavo Justina Stanovnika (Zaveza, št.4/XII-2011), da so komunisti »usmerili revolucionarni teror proti biološki substanci tistega dela naroda, ki se ni mogel in hotel strinjati z ideologijo, ki je v SZ že dve desetletji prej obilo dokazovala, kakšen svet je ustvarila, in ki je obljubljala, da bo ta dosežek ponovila tudi v Sloveniji«. V tem smislu je tudi Spomenka Hribar v neki polemiki z dr. Ivanom Kristanom ostro zavrnila njegovo izjavo (Delo, 4. 3. 2009), da bi »obsodba revolucije s strani NOB pomenila skrunitev spomina na vse žrtve, ki so bile potrebne, da smo ustanovili novo državo«. Dejala je, »da večje skrunitve spomina na žrtve, večje samoobsodbe revolucije, kot so povojne likvidacije, ni«.

Vaške straže, domobranstvo in kolaboracija

Danes je že široko sprejeto spoznanje, da je protirevolucija (vaške straže) nastala zaradi obrambe življenj pred nasiljem revolucije. Iz Programa OF, Dolomitske izjave in že navedenih Kardeljevih ter Kidričevih izjav je namreč več kot očitno, da so komunisti sprožili, vodili in izkoristili NOB, ker se jim je s tem ponudila priložnost, da prevzamejo oblast. Iz revije Zaveza (št. 4/XII-2011) zvemo npr., da so že v prvem letu NOB, pred začetkom samoobrambnega odpora vaških straž, »umorili blizu 1500 neoboroženih Slovencev, mož in žena, tudi dvajset duhovnikov in redovnikov ter več celotnih družin z dojenčki vred«. Tudi pisatelj Alojz Rebula je v enem od svojih tekstov bridko zapisal, »da je bil Kardeljev največji dosežek v tem, da je ustvaril domobranstvo«. Publicist Ivo Žajdela pa je položaj vaških stražarjev, »ki so jih po eni strani napadali in propagandno sramotili komunisti, po drugi pa so se morali povezovati z osovraženim okupatorjem«, označil za »epsko tragično situacijo, vredno najbolj odgovornega odnosa nas vseh do njih«.

Dne 24. 9. 1943, neposredno po italijanski kapitulaciji, pa so predstavniki predvojnih političnih strank v Ljubljanski pokrajini objavili ustanovitev Slovenske domobranske legije (SDL). Legija je imela tri bataljone, ki so bili sestavljeni iz preživelih pripadnikov vaških straž, Prostovoljne protikomunistične milice, Legije smrti, Jugoslovanske vojske v domovini in tudi iz določenega števila nekdanjih partizanov. Vendar so že 30. 9. 1943, to je teden dni za tem, oblast prevzeli Nemci, ki so SDL preimenovali in reorganizirali v Slovensko domobranstvo, kar jim je zaradi pomanjkanja lastne vojske zelo prav prišlo. Ljubljanski domobranci so potem 20. aprila 1944 s prisego Hitlerju (Wikipedija, Slovensko domobranstvo, 12. 2. 2020), omadeževali domobranstvo z neizbrisnim pečatom kolaboracije, in sicer: »Prisegam pri vsemogočnemu Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS-četami in policijo, proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj!« Podobno izjavo so potem podpisovali tudi osebno.

Odkrivanje celovite resnice o naši tragični polpretekli zgodovini in prek nje tudi tlakovanje poti k spravi je tako dolgotrajen, mučen in boleč proces. Poražena stran je svojo tragično odločitev o kolaboraciji, sprejeto v nedoumljivi stiski, plačala s prek deset tisoč življenji in terja spoštljivo in pravično obravnavanje vseh takratnih dogodkov. Druga stran pa je bila kot zmagovalec vojne za svoje zločine oproščena krivde in nagrajena z vsakršnimi privilegiji ter še ni pripravljena priznati zločinskosti revolucionarnega terorja. Vendar je italijanski razumnik Carlo Bo nekje zapisal, »da se nikdar ne bo zgodilo, da bi moč resnice ugasnila. Vsakdo mora prej ali slej priznati, da obstajajo nekateri zakoni, ki so večni, in ti urejajo življenje narodov. Do zdaj se še nikomur ni posrečilo, da bi se jim ognil.«

 

Zadnje novice

Sorodne vsebine