Piše: Petra Janša
»Radgona z okolico premore veliko različnih človeških zgodb, veselih pa tudi žalostnih in celo tragičnih. Mnogo jih je zapisanih v različnih knjigah in časopisih. Mnogo pa jih je tudi zamolčanih in celo prikritih. Te zadnje pa so žalostne oziroma povezane s političnim nasiljem.«
Tako začne pripoved Franc Mulec o eni prikritih in navidezno že pozabljenih tragedij, in sicer o skrivnostni smrti Leopolda Mulca iz Zbigovcev pri Gornji Radgoni. 23. marca 1958 je ostala mati Ivana Mulec brez moža, njeni štirje otroci pa brez očeta. In nadaljuje: »Na mali kmetiji, skriti v dolini − Škofova graba so ji rekli ljudje −, je do tedaj gospodaril Leopold ali Poldek, kot so ga vsi klicali. V majhni leseni hiši, s slamo kriti, je takrat živelo šest ljudi, ob Poldku še njegova žena Hanika in štirje mladoletni otroci, stari od štiri do šestnajst let. Zemlja je v tej grabi dajala le skromne pridelke, ki pa po vojni ob obvezni oddaji niso zadostovali za normalno preživetje družine, zato so čutili kar precejšnje pomanjkanje, kajti državi je bilo treba dati vse, kar je oblast od njih zahtevala. A nekako je Poldek vse to zmogel.«
Ertl na obisku
Prav tako si je Leopold našel čas za delovanje v politiki. Kot se spominja Franc Mulec, je bil vrsto let predsednik Vaškega odbora Socialistične zveze delovnih ljudi( SZDL). »Še prej pa je bil aktiven v OF. Kot eden redkih delegatov iz teh krajev je bil tudi na prvem kongresu Osvobodilne fronte 15. in 16. julija 1945, ki je potekal v Ljubljani. Pa ne kot delegat komunistične partije, pač pa krščanskih socialistov. Tako ni čudno, da je postajal za komuniste vedno bolj moteč, posebno zato, ker je že marsikaj vedel o njihovih nečednih dejanjih takoj po vojni. Ker pa je bil resnicoljuben in zaveden Slovenec in bil v javnosti dokaj kritičen, posledično pa že moteč dejavnik, pa še v partijske vrste se ni hotel vpisati, kar so od njega zahtevali, se je začelo načrtovanje, kako ga utišati. Najučinkovitejši način je bil vsekakor likvidacija. Potem ko je Tomaž Ertl nekajkrat obiskal neko družino blizu Radgone, je padla odločitev.« Tako Franc Mulec.
Ni se vrnil
Njegov sin Franc pripoveduje: »Poldek je tisto soboto, 23. marca 1958, šel v Radgono na občino urejat še zadnje priprave za volitve v občinski svet SZDL, ki so se odvijale drugi dan, v nedeljo, tudi v Zbigovcih. Popoldan se je vrnil domov, se ulegel in za kako uro ali malo več zaspal. Takrat pa je prišel ponj kurir z nalogo, da ga odvede na sestanek VO SZDL Zbigovci. Šel je in se ni več vrnil. Nekdo si je izmislil zgodbo, ki je dolga leta krožila naokoli. Po tej zgodbi naj bi bil Poldek po sestanku, že v temi, z večino navzočih zavil v gostilno Anžel v Zbigovcih, kjer so se ob kozarcih zadržali približno do 23. ure. Ta podatek in še nekaj drugih zanimivih in sumljivih podatkov je Poldkov sin prejel v žaljivem pismu šele po 60 letih. Posebno zanimivo pismo je bilo to, pošiljatelj pa tudi.«
Izmišljena zgodba o smrti
Po dobro izmišljeni zgodbi naj bi bil torej Poldek ob 23. uri šel domov, in to po pešpoti, ki jo je odlično poznal. A takrat naj bi bil izjemoma to pot po 100 metrih zgrešil. Namesto da bi jo nadaljeval v isti smeri, naj bi bil tam zavil pravokotno na desno, se spustil po hribu navzdol do gozda, tam pa naj bi mu bilo na večji strmini na zamrznjeni zemlji spodrsnilo, tako da je padel in po hrbtu med drevesi zdrvel v dolino, kjer je bilo zajetje vode (vkopan sod za zajemanje vode). Prav tam pa naj bi se bil spotaknil na korenini smreke, in ker je imel roke v žepih, naj bi bil z glavo naprej padel v sod, napolnjen z vodo in blatom, ter se utopil.
Neznana oseba na pogrebu
»Ker Poldka vso noč ni bilo domov, je Hanika noč prebedela, hodila ven pred hišo in prisluškovala, če bi slišala njegove korake. Koliko strahu in že čudnih slutenj je pretrpela uboga revica. Si lahko kdo danes to predstavlja, kaj se je dogajalo tisto noč v tej grabi. Ker Poldka tudi zjutraj ni bilo domov, je Hanika dva svoja otroka poslala še v temi, da bi ga našla. Nista ga našla. Šele kasneje je nekdo, pa ne iz domače vasi, prišel Haniki povedat, da se je Poldek utopil. Da bi bila tragedija še hujša, je že drugi dan poginil domači pes, nato pa še vse tri svinje in obe kravi,« nadaljuje tragično zgodbo Franc Mulec: »Tretji dan je bil pogreb, ki se ga je udeležila tudi neka takrat edina neznana oseba. V grabo je prišel moški, oblečen v usnjen plašč, na glavi pa je imel črn klobuk. Nekdo je takrat vprašal, kdo je ta visoki tujec, pa je nekdo drug prišepnil, da je to neznanec, ki je prišel iz Ljubljane. Kako je ta vedel, da je bil tujec iz Ljubljane, je ostala skrivnost. Bilo pa je čudno, zakaj je prišel sam, zakaj iz Ljubljane in kako je sam našel pot v grabo. Vso pot mrtvaškega sprevoda od doma na radgonsko pokopališče je prehodil, ob odprtem grobu pa je imel še govor.«
Družina zašla v hudo revščino
Po pripovedovanju Franca Mulca se je družina po pogrebu pogreznila v bedo in strahotno pomanjkanje. Daleč naokoli so postali največji siromaki. Ničesar niso imeli, ne živine, ne življenjskih potrebščin, ne otroških dodatkov, še za dva najmlajša otroka ne. Ko sta končala osnovno šolo, nista dobila štipendije za nadaljnje šolanje. Le radgonski župnik Franc Puncer se je usmilil matere Hanike, da ji ni bilo treba plačati pogrebnih stroškov. Dolga leta si ni upal nihče govoriti o teh dogodkih v Škofovi grabi. Nekateri posamezniki so sicer po letih nekoliko skrivnostno nakazovali, kaj se je takrat dogajalo, da tista zgodba nima nikakršne osnove. Posebno trditev o poginu živali je bila na trhlih nogah. Tej namišljeni trditvi, da je živina poginila zato, ker je žalovala za gospodarjem, pač noben normalen človek ne more verjeti. Kaj in kako se je torej dogajalo tistega usodnega večera?
Slika je postala čista
Leopoldov sin Franc je hitro po osamosvojitvi Slovenije začel zadevo raziskovati in si vse sistematično zapisovati. Šel je tudi v arhive v Mariboru in Ljubljani. Le pri radgonski organizaciji zveze borcev je bil neuspešen, saj so mu rekli, da so tiste zadeve zaklenjene v železni omari, njene ključe pa ima nekdanji predsednik. Ogromno truda in iznajdljivosti je Franc vložil v poizvedovanje o očetovi usodi, pri tem pa dobival tudi žaljiva pisma in celo grožnje. Ko pa je zbral dovolj dokaznega gradiva in ko je iz tujine dobil še podatek o tretjem človeku, ki bi naj bil navzoč pri očetovi smrti, je postala slika čista. Šlo je namreč za zločin, in to politični umor, ker oče ni hotel vstopiti v partijo in je imel predolg jezik. Marsikaj je namreč vedel o dogajanjih po vojni, zato je bil že preveč moteč in morali so ga umoriti. Sam umor je organizirala radgonska Udba, izvršili pa so ga njeni člani komunisti. To so se po umoru hitro izselili iz teh krajev. Vsi ti zločinci so danes znani, ker pa niso vredni omembe, jih domači ne želijo omenjati. Ali so morali iti ali pa so dobili za uslugo boljše delovno mesto, danes nihče ne ve.
Ertl na pogrebu
Pri načrtovanju zločina je sodeloval tudi Tomaž Ertl, in ta je bil tisti neznanec, ki je prišel na pogreb in imel ob grobu celo govor. Vsa živina pa je bila zastrupljena, saj je bilo domačim strogo ukazano, da morajo vse zakopati. Le kožo krav so lahko prodali. Danes je znano, da so člani Udbe pri svojem delu uporabljali tudi bojne strupe. Danes je torej umor do kraja raziskan, kar potrjuje dokument državnega organa, s katerim ta organ priznava Leopoldu Mulcu iz Zbigovcev 73, ki je umrl 23. 3. 1958, status žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja. Francu Mulcu, njegovima sestrama, pokojnemu bratu in pokojni materi pa se prizna status svojca žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja. Vsem tem se tudi priznava pravica do odškodnine po pokojnem Leopoldu Mulcu. Še živečim svojcem se čas od dneva zločina pa do dopolnjenih 18 let starosti ali prve zaposlitve všteje k pokojninski dobi.
Da se ne pozabi!
Sin Franc pravi, da so zločincem domači vse odpustili, čeprav so morali v svoji mladosti marsikaj pretrpeti. Nobena odškodnina ne odtehta izgube očeta, pravi in doda: »Naj se pa ve, kaj se je takrat vse dogajalo na radgonskem območju, tudi v Škofovi grabi. V spomin na očeta in v znak odpuščanja stoji danes v grabi ob Mulčevi domačiji majhna kapelica, posvečena Mariji, Kraljici miru, ki sta jo radgonski župnik Franc Hozjan in limbuški Andrej Firbas leta 2013 blagoslovila. Najpomembnejše pa je, da je po 62 letih zmagala resnica in pravica. Vredno se je bilo boriti za to!«
