Piše: Andrej Sekulović
Ob 35. obletnici ustanovitve Demosa je potekalo pogovorno omizje. Pet ključnih osamosvojiteljev je predstavilo pomembnost Demosove zmage in nauke, ki jih ponuja obdobje osamosvajanja Sloveniji danes, ko se pred njo nakazuje negotova prihodnost.
Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO) je v svojih prostorih v središču Ljubljane 9. januarja letos pripravilo veliko in dobro obiskano pogovorno omizje ob 35. obletnici ustanovitve Demosa ali Demokratične opozicije Slovenije, velike koalicije, ki je zmagala na prvih slovenskih volitvah leta 1990 in kasneje uspešno dosegla slovensko osamosvojitev. Pred polno dvorano je pet osamosvojiteljev govorilo o tistih časih in o dediščini Demosa v današnji Republiki Sloveniji, pa tudi o tem, kako lahko iz obdobja osamosvojitve črpamo nauke za današnji čas in za prihodnost. Med govorci so bili predsednik VSO Alojz Peterle, predsednik prve slovenske vlade in takratni predsednik Slovenske kmečke zveze, takratni obrambni minister Janez Janša, zunanji minister Dimitrij Rupel, notranji minister Igor Bavčar in poslanec prvega sklica državnega zbora Janez Podobnik.
Demosu je uspelo, ker je imel pogum in podporo ljudi
Prvi govorec je bil Alojz Peterle, ki je z občinstvom delil svoje vtise iz tistih dni ter jih primerjal z današnjim časom. »Nismo se zbrali zaradi nostalgije, ampak iz odgovornosti do tistega, kar se je zgodilo, pa tudi z odgovornostjo za tisto, kar bi se moralo v duhu slovenske pomladi še zgoditi,« je poudaril na začetku. Nadaljeval je, da po skoraj 35 letih demokracije in samostojnosti kot narod, družba in država doživljamo napet, negotov in celo nevaren čas. Prav zato je po njegovem mnenju toliko bolj pomembno, da pri soočanju z zdajšnjimi izzivi pokažemo zrelost tudi v odnosu do dveh političnih projektov, ki sta zaznamovala prejšnje stoletje naše zgodovine. To sta bila revolucionarni projekt partije in osamosvojitveni projekt Demosa. »Časovna distanca narekuje potrebo po vrednotenju pojava Demosa v narodnopolitičnem, državotvornem in pragmatičnem smislu,« je dejal Peterle. Izpostavil je, da se danes Demos zaničevalno interpretira kot desnico, slednja pa je pojem, ki ga je partija pol stoletja sistematično diskreditirala, kar njeni dediči na levici počnejo tudi danes. Dodal je, da je Demosu uspelo, ker je imel predvsem pogum in podporo ljudi. Ko je imel izbiro med nadaljnjim življenjem v Jugoslaviji in samostojnostjo, je narod samega sebe realiziral tako, da je izbral pot v samostojnost, in to kar dvakrat − prvič na volitvah in nato na plebiscitu.
Neodvisnost je bila jamstvo za demokracijo
Naslednji je bil na vrsti Dimitrij Rupel. Opozoril je na vlogo Slovencev pri oblikovanju svetovne ureditve ob in po koncu hladne vojne v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja, ki po njegovem mnenju ni bil neznatna, temveč prav nasprotno, zelo vidna. Govoril je tudi o »prijateljskem ognju« in o tem, da se slednji vse pogosteje pojavlja, ter da živimo v časih, ko »zgodovina zadržuje dih«. Razložil je, da je bila Slovenija v obdobju ob koncu prejšnjega stoletja del večjega scenarija, oziroma je temu sledila. Ta se je začel leta 1975 v finski prestolnici Helsinki s sprejetjem Helsinške sklepne listine o varnosti in sodelovanju v Evropi. Zatem se je nadaljeval na Čehoslovaškem s Havlovim gibanjem in kasneje v Vatikanu, ko je leta 1978 postal papež Janez Pavel II., kar je dalo veter v jadra gibanjem, ki so se bojevala proti komunističnim totalitarizmom. Med njimi je bilo tudi gibanje Solidarnost na Poljskem v 80. letih preteklega stoletja. Omenil je tudi ameriškega predsednika Reagana. Del tega velikega scenarija je bilo tudi slovensko gibanje za neodvisnost, ki je bilo jamstvo za demokracijo, začelo pa se je leta 1980 v času Titove smrti. »Če Slovenija ne bi pravočasno postala priznana neodvisna država po zgledu zahodnih držav, bi imeli danes oskubljeno diktaturo,« je še dejal Rupel.
Zmaga kljub pičlim možnostim
Naslednji govorec je bil Janez Janša. »Demos ni le del naše zgodovine, temveč ponuja nekaj naukov za sedanjost in prihodnost,« je dejal in nadaljeval, da se je v času slovenske pomladi začelo prehajati od besed k dejanjem takrat, ko se je začela upoštevati misel enega od očetov Evropske unije Jeana Monneta, da se nič ne zgodi brez ljudi in da nič ne traja brez institucij. Ob tem je Janša poudaril, da je ključnega pomena organizirati se. »Slovenska pomlad se je začela organizirati okrog varstva človekovih pravic in tudi temeljnih političnih svoboščin. Sledil je nastanek novih političnih zvez, kasneje strank,« je dejal in hkrati opozoril, da to ne bi zadostovalo, če ne bi za tem ustanovili Demosa. Kot je dejal Jože Pučnik, je bil to ključni moment, ko se je torej začelo povezovanje v nekaj, kar bi lahko zmagalo na volitvah. Janša je izpostavil, da je imela vse vzvode moči takrat v rokah oblast: »Takrat sem bil glavni urednik Demokracije, kjer smo pripravljali tematsko številko, v kateri smo skušali predstaviti moč režima. Videli smo, da imajo v rokah vse: medije, sodstvo, tožilstvo, policijo in tako dalje.« Po drugi strani Demos ni imel nič od tega, zato se je zdelo, da gre za poskus, ki ne more zmagati, mu je pa kljub temu to uspelo. Janša je izpostavil tudi pogum in srčnost Slovencev. V spomin si je priklical prizor, ki ga je videl, ko so na nekih barikadah iz tovornjakov na eni strani stali tanki na drugi pa civilisti, ki so utrjevali barikade z jeklenicami. Na koncu je rekel, da nič ne pomaga »jamranje na vogalih, v gostilnah ali doma«, temveč se je treba organizirati. »To je bilo pomembno takrat in pomembno je danes,« je Janša sklenil svoj prispevek.
Prva politična sila, zmožna osamosvojitve
Igor Bavčar je rekel, da je to, da smo prišli do države, pravzaprav čudež, da pa ni čudež, da ta danes je, kakršna je. Po njegovem mnenju je Slovencem skozi zgodovino vedno manjkala volja in potrebna moč za samostojno državo. Zato so iskali svoje mesto znotraj imperijev, znotraj Avstro-Ogrske in kasneje tudi Jugoslavije. Tako je bilo do samega konca, saj je bila tik pred osamosvojitvijo na mizi tudi ideja o konfederalni ureditvi Jugoslavije. »Demos je bil prva politična sila v celotni slovenski zgodovini, ki je imela program osamosvojitve in lastne slovenske države, pa tudi potrebno moč, da ga uresniči,« je izpostavil. Čeprav so bile po zmagi Demosa vladne ustanove »penetrirane s strani komunistov«, jim je na koncu uspelo, je poudaril. Vendar pa imamo, kot je dejal, »danes prevladujočo ideologijo vodenja države in državnih ustanov skozi nevladne organizacije mimo demokratičnih inštitucij, ki so zares temelj blaginje vsake nacije«. Zaradi tega se moramo zavedati svoje zgodovine in resno vzeti to težavo.
Zadnji je govoril Janez Podobnik, ki meni, da duh Demosa še vedno obstaja v slovenskih občinah, njegova velika zasluga pa je, da je gradil in spodbujal slovensko nacionalno identiteto, jo znova pripeljal v zgodovino in jo hkrati zavaroval s slovensko ustavo. Podobnik je hkrati prepričan, da slovenski medijski prostor potrebuje »nekatere inspiracije v modelih in metodi Demosa«, pri čemer je apeliral predvsem na zdajšnjo opozicijo.
Po končanem uradnem delu pogovornega omizja je občinstvo postavilo nekatera vprašanja in prispevalo tudi komentarje.
