-3.9 C
Ljubljana
nedelja, 7 marca, 2021

Celjska škofija še vedno brez škofa – bo minilo še eno leto pod »začasno upravo«? Vedno več duhovnikov se škofovske službe otepa

Samo še dobri trije meseci manjkajo do druge obletnice upokojitve celjskega škofa Stanislava Lipovška. Kot je znano, je 20. septembra 2018 začasno nasledil škofijski upravitelj, sicer nadžupnik v Laškem in vodja škofijske Karitas Rok Metličar, ki pa sam ni redni ordinarij, pač pa opravlja le tekoče zadeve. Za škofijskega upravitelja ga je sicer izvolil zbor svetovalcev celjske škofije.

 

Imenovanje škofijskega upravitelja je sicer ena od možnosti v primeru, da novi ordinarij ni takoj imenovan. Iz zgodovine je denimo znano, da je ljubljanska (nad)škofija po izgnanstvu škofa Rožmana šele petnajst let kasneje Antona Vovka imenovala za rednega ljubljanskega škofa. Sprva je bil škofijski upravitelj, nato pa je bil imenovan za naslovnega škofa ter apostolskega administratorja. Šele po Rožmanovi smrti leta 1959 je postal redni škof in malo kasneje nadškof. Aprila 2004, ko je tedanji ljubljanski nadškof in kasnejši kardinal dr. Franc Rode zapustil Ljubljano in v Vatikanu prevzel položaj prefekta kongregacije za ustanove posvečenega življenja, je ljubljansko nadškofijo kot škofijski upravitelj nekaj mesecev vodil tedanji pomožni škof Andrej Glavan, sedaj novomeški škof. Seveda do imenovanja novega ordinarija, škofa Alojza Urana, ki je tako postal novi nadškof, a le za nekaj let. Kot je znano, je upokojeni nadškof Uran umrl letos dan pred veliko nočjo.

Običajno Sveti sedež dopusti imenovanje škofijskega upravitelja le za krajši čas. V primeru, da je predvideno daljše čakanje, za apostolskega administratorja škofije raje imenuje sosednjega škofa, kar se je zgodilo tudi v primeru izredne upokojitve ljubljanskega in mariborskega nadškofa Antona Stresa in Marjana Turnška 31. julija 2013. Takrat je ljubljansko nadškofijo ponovno prevzel škof Glavan (seveda poleg vodenja novomeške škofije), mariborsko pa tedanji celjski škof Lipovšek, dokler obe nadškofiji nista dobili novih ordinarijev: v Ljubljani Stanislav Zore, v Mariboru pa Alojzij Cvikl. Velikokrat se tudi zgodi, da Sveti sedež škofom, ki dopolnijo 75 let starosti, pri kateri so dolžni podati odpoved škofiji, podaljša službo do imenovanja naslednika. Tako naslednika pričakuje tudi novomeški škof Glavan, leta 1995 pa je Sveti sedež podaljšalo službo tedanjemu ljubljanskemu nadškofu Alojziju Šuštarju, ki je tako v vlogi ljubljanskega nadškofa še doživel obisk papeža sv. Janeza Pavla II. leta 1996. Marca 1997 pa je Šuštarja nasledil novi nadškof in kasnejši kardinal Franc Rode.

Položaj, v katerem se je znašla celjska škofija sedaj, je torej izjemen in nenavaden. Deloma je k temu pripomoglo dejstvo, da se je tudi Sveti sedež nekoliko uštel, saj je tako rekoč hkrati s škofom Lipovškom v pokoj odšel tudi apostolski nuncij Juliusz Janusz, s čimer je tudi v apostolski nunciaturi za nekaj časa nastopilo stanje izpraznjenega sedeža. Prav apostolski nuncij pa ima zelo pomembno vlogo pri imenovanju novega krajevnega škofa. Marca lani je Sveti sedež sicer imenoval novega nuncija, to funkcijo odslej opravlja nadškof Jean Marie Speich, ki pa se je moral na novo seznaniti z razmerami v Sloveniji. Konec lanskega leta se je s posebnim pismom obrnil tudi na vernike celjske škofije in zagotovil, da »Celje ni pozabljeno«. No, potem pa je prišla pandemija koronavirusa in postopki imenovanja škofa so se spet upočasnili, tudi letošnja velika noč je tako minila v znamenju začasne uprave škofije.

No, zanimivo je, da že dlje časa prevladuje mnenje, da se z imenovanjem škofa preveč čaka, saj se s tem povečuje nered v škofiji. Tudi upokojeni škof Lipovšek meni, da ni dobro, da je škofija toliko časa brez škofa, medtem ko je konec lanskega leta škofijski upravitelj Rok Metličar v pogovoru za radio Ognjišče izrazil željo, da celjska škofija v letu 2020 dobi novega ordinarija. Izrazil je željo, da »čim prej dobimo škofa, saj nam trenutno pomanjkanje te osebnosti, da bi z zgledom in besedo sam hodil za Gospodom, in s tem usmerjal tudi nas ter tako največ prispeval za rast zvestobe evangeliju, s tem pa tudi odkrival znamenja časa.«

Postopkov imenovanja novega škofa uradno sicer nihče ne komentira, tako da tudi približen čas imenovanja novega škofa ostaja velika skrivnost. Vendar pa so nas viri opozorili na dokaj neobičajen pojav, ki je sicer zadnja leta prisoten tudi po svetu: namreč kandidati za škofovstvo imajo pravico odkloniti škofovsko službo. Čeprav je nekdaj veljalo, da je želja papeža za škofe in duhovnike ukaz, pa očitno temu ni več tako. Kardinal Marc Ouellet, prefekt kongregacije za škofe, je namreč decembra lani javno priznal, da kar tretjina kandidatov odkloni škofovsko službo. »Ko sem pred skoraj desetletjem prevzel vodenje kongregacije, je ponudbo zavrnil vsak deseti kandidat, iz osebnih ali kakšnih drugih razlogov. Zdaj so takšni že trije na vsakih deset kandidatov,« je njegove besede povzel slovenski katoliški tednik Družina. Kot je dejal, mnogi kandidati svojo zavrnitev utemeljijo z osebnimi razlogi, ker se nimajo za dovolj sposobne za prevzem takšne odgovornosti, ali pa se ne želijo spustiti v tveganje, »da bi Cerkvi prizadejali kakršno koli škodo«. Kardinal je ta pojav povezal s krizo vere, ki se pojavlja tudi v vrstah duhovništva.

Naši viri pa ob tem dodajajo, da je postopek iskanja novega celjskega škofa zamuden prav zaradi tega, ker naj bi že veliko število kandidatov za celjskega škofa odklonilo to službo – menda naj bi bila številka le-teh višja od deset. Deloma naj bi k temu pripomogla tudi lanska agresivna kampanja iniciative Dovolj.je, ki je s svojim delovanjem izločila najmanj enega škofovskega kandidata, verjetno pa je še več takšnih, ki zaradi takšnega postopanja ne bi želeli sprejeti odgovornosti za škofovsko službo in s tem sprejemati tveganja, da se bodo znašli na sramotilnem stebru, če bodo slučajno kje našli kakšnega grešnega duhovnika. Če k temu dodamo še dokaj »vstajniško« razpoloženje v Sloveniji, ki se širi tudi med katoličani, je dokaj razumljivo, da skoraj nihče noče prevzeti tega rizika. Eden od naših sogovornikov iz duhovniških vrst pa se celo sprašuje, ali ne bi bilo najbolje, da se celjsko škofijo enostavno pripoji k mariborski in s tem popravi napako iz leta 2006, ko so bile ustanovljene nove škofije…

Zadnje novice

Sorodne vsebine