Piše: Vida Kocjan
Objavljamo primer, kjer naši viri navajajo, da Specializirano državno tožilstvo ščiti Aleksandra Čeferina, predsednika Uefe. Slovenske železnice so ugotovile, da je bila njihova družba SŽ-Železniško gradbeno podjetje (SŽ-ŽGP) leta oškodovana za 390 tisoč evrov, zato so leta 2014 podale kazensko ovadbo.
Tožba še ni rešena, sredstva, iz katerih bo izplačana odškodnina, pa so že deponirana na sodišču.
Navidezni posli
Gre za primer pri obnovi kočevske železniške proge, ki jo je vodila družba SŽ-ŽGP. Ta je za enega od podizvajalcev izbrala ugaslo podjetje NB inženiring v lasti Nihada Bešića, ki je od SŽ-ŽGP tedaj prejelo okoli 390 tisoč evrov. Nato so se pojavili sumi, da je šlo pravzaprav za fiktivno pogodbo in za nezakonito odtekanje denarja. Sume je najprej potrdilo Specializirano državno tožilstvo, ki je po preiskavi leta 2015 vložilo tudi obtožnico.
V kazenskem postopku je Leon Kostiov krivdo priznal, ljubljansko okrožno sodišče mu je leta 2018 izreklo stransko denarno kazen v višini 15 tisoč evrov, plačati je moral še stroške kazenskega postopka. SŽ pa so nato vložile še zahtevo za povračilo odškodnine v višini 390 tisoč evrov. Kot so nam prejšnji teden pojasnili v službi za stike z javnostmi pri Slovenskih železnicah, so ta sredstva že deponirana na sodišču. Ker sodni postopek še ni končan, sredstva čakajo. V SŽ pa so prepričani, da bodo škodo dobili povrnjeno.
Zakaj ni končano?
Poleg zdaj že nekdanjega direktorja SŽ-ŽGP Kostiova sta bila po dostopnih podatkih obtožena še Nihad Bešić (NB-Inženiring) in Miloš Njegoslav Milović. Prav slednji pa je bil doslej po dostopnih podatkih v tem primeru že dvakrat oproščen. Ta čas je na Vrhovnem sodišču RS vložena pritožba zoper sodbo na drugi stopnji, izdano na Višjem sodišču v Ljubljani. Zato je kazenska zadeva še v postopku reševanja. Po naših virih je rok za pritožbo v primeru Miloša Njegoslava Milovića potekel 15. februarja 2022.
Po dostopnih podatkih se je na oprostilno sodbo zoper Milovića na prvo- in drugostopenjskem sodišču pritožilo Specializirano državno tožilstvo. To se namreč ne strinja, da je Okrožno sodišče v Ljubljani tudi v ponovljenem sojenju odločilo, da je Milović v tem primeru nedolžen, čeprav je oprostilno sodbo nato potrdilo še Višje sodišče v Ljubljani.
Vloga tožilca Jegliča
Specializirano državno tožilstvo je po naših podatkih v pritožbi trgalo posamezne besede določenih prič (predvsem Kostiova in Bešića, ki naj bi se zdaj postavila zoper Milovića). Iz nekaterih dokumentov pa je razvidno, da se prav državni tožilec, v tem primeru je Boštjan Jeglič, na opravljenih glavnih obravnavah ni hotel izjasniti, zakaj priče, ki obremenjujejo Milovića, vsakokrat govorijo drugače. Za mnenje o tem in dolgotrajnem sojenju smo vprašali tudi Milovića, ta pa primera ne želi komentirati.
Ime Aleksander Čeferin
Iz drugih virov pa smo izvedeli, naj bi bilo s tem primerom povezano tudi ime Aleksander Čeferin iz Odvetniške družbe Čeferin. Po preiskavi primera smo ugotovili, da je bil Miloš Njegoslav Milović v preteklosti zaposlen v Odvetniški družbi Čeferin, zato stvari nedvomno zelo dobro pozna.
Iz zbranega dokaznega postopka, zakaj se je v primeru SŽ-ŽGP pojavilo tudi njegovo ime, pa je mogoče sklepati, da bi lahko šlo za povezave med SŽ-ŽGP in takratnim odvetnikom Aleksandrom Čeferinom.
Naši viri navajajo, naj bi bile SŽ oz. SŽ-ŽGP potrebovale pomoč zaradi ene od pritožb na Državno revizijsko komisijo. Aleksander Čeferin pa naj bi bil to pripravljen rešiti za približno odstotek vrednosti, kar je bilo okoli 325 tisoč evrov (brez davka na dodano vrednost). Skupno je to blizu 390 tisoč evrov.
Naši viri dodajajo, da »sta se verjetno prav Kostiov in Aleksander Čeferin dogovorila, da bosta poplačilo 325 tisoč evrov (za Čeferinove usluge, op. a.) izvršila na način, da bo Aleksander Čeferin poskrbel za izvajalca nekih del, ta pa bo izstavil račune«. Čeferin naj bi bil tudi potrdil, da je bil zato v posel s SŽ-ŽGP vključen Nihad Bešić, ki je bil v primeru (potrjeno) fiktivnih računov tudi med soobtoženimi.
Plačila po fiktivnih računih so nato v začetku septembra 2008 stekla, nato pa se je zadeva zapletla zaradi davčne številke, potrebne za identifikacijo davka na dodano vrednost (DDV). Bešićevo podjetje NB Inženiring je bilo namreč brez te številke. To so ugotovile prav Slovenske železnice.
Zakaj Milović?
Sodni postopek se je podaljšal, začeli so se zapleti, državno tožilstvo je v to potegnilo tudi Milovića. Zakaj? Bešić ga je namreč zaprosil za pomoč pri ureditvi številke za DDV. Po naših virih Milović ni vedel, naj bi šlo za fiktiven posel, kar je glede na znana dejstva naših virov pa tudi glede na dvakratno oprostilno sodbo na sodiščih lahko razumeti.
Tožilstvu to ni zadoščalo. Bešić je nato tudi v notarskem zapisu potrdil, da je bilo državnemu tožilstvu vse znano. V pričanjih v kazenski zadevi zoper Milovića pa naj bi bil spreminjal izjave.
Preiskava bi škodila Čeferinu
Naši viri navajajo, naj bi bila naloga tožilstva, da Aleksandra Čeferina reši pred sodno preiskavo in morebitnim kazenskim postopkom v primeru, ki smo ga prej opisali.
Aleksander Čeferin je namreč ravno takrat kandidiral za predsednika Združenja evropskih nogometnih zvez (UEFA) in bi mu to močno škodilo. Ali drugače, za predsednika sploh ne bi mogel kandidirati.
Naši viri še navajajo, da v okviru Specialnega državnega tožilstva postopek v primeru SŽ-ŽGP proti trem obtoženim od leta 2016 vodi tožilec Boštjan Jeglič. Slednji je vodil tudi preiskavo zoper Milovića in več kot 50 obravnav v prvem in drugem sojenju. Prav tožilec Jeglič pa naj bi bil tisti, ki naj bi Aleksandra Čeferina rešil pred sodno preiskavo.
Sprege
Poznavalci in naši viri še dodajajo, da tožilec Jeglič prijateljuje z odvetniki Luko Zajcem, Blažem Kovačičem Mlinarjem in Milanom Krstičem. Peter Čeferin, oče Aleksandra Čeferina, pa glede na iste vire prijateljuje z enim od odvetnikov Nihada Bešića. Nadalje viri navajajo, da je bil odvetnik Blaž Kovačič Mlinar, nekdaj zaposlen v Odvetniški pisarni Čeferin, tudi odvetnik Leona Kostiova. Odvetniška pisarna Čeferin pa naj bi po teh virih s pravnim mnenjem pomagala, naj bi vodilno mesto v eni od vodilnih energetskih družb prevzela ena od njihovih varovank.
Če bi pravosodna veja oblasti začela preiskavo zoper Aleksandra Čeferina, ta ne bi mogel kandidirati za predsednika Uefe.
Prikaz nasprotnih dejstev
Spoštovani,
v zvezi s člankom »Ali državno tožilstvo ščiti Aleksandra Čeferina?« objavljenim v e-Demokraciji dne 12.4.2022, avtorice Vide Kocjan, podajamo nasprotna dejstva ter prosimo, da jih tudi objavite.
V zadevi, na katero se navezujete v vašem članku, kazenski postopek teče že od leta 2015 dalje. Vaš članek očitno temelji na dopisu in tudi navedbah, ki vam jih je posredovala oseba, ki jo navajate kot avtorja navedenega dopisa in ki v navedeni kazenski zadevi nastopa kot obtoženi. Težava njegovih navedb je v tem, da le-te niso skladne z dejanskimi dokazi, izvedenimi v kazenskem postopku, kar bi lahko neposredno zaznal tudi vsak obiskovalec predmetnih glavnih obravnav, saj je bilo celotno sojenje zoper obtoženega javno dostopno.
Najprej je glede na vaše navedbe o višini obsodilne sodbe, ki je bila izrečena obtoženemu, na katerega se sklicujete, potrebno poudariti, da je bil slednji obsojen na dve letno zaporno kazen, in sicer za pomoč pri kaznivem dejanju zlorabe položaja po 240. čl. KZ-1, za katero je predpisana kazen do osmih (8) let zapora. Gre torej za izrek zaporne kazni, ki je blizu predpisanemu minimumu, ne pa tako kot pravite, da je bil obsojen »na praktično najvišjo možno kazen pri tem kaznivem dejanju (240. čl. KZ)«. Tožilstvo je v konkretni zadevi doseglo obsodilne sodbe zoper tri osebe, pri čemer sta zoper dve osebi sodbi že pravnomočni, zoper vse tri pa je bila izrečena enaka kazen dveh let zapora. Tožilstvu je tudi uspelo, da se bo skoraj celoten iz SŽ ŽGP odvzet denar vrnil nazaj k oškodovancu družbi SŽ ŽGP.
V zvezi z vašim člankom, v katerem povzemate navedbe obtoženega, je potrebno poudariti, da je obtoženi vse navedene okoliščine navajal že na za javnost odprtem sojenju na sodišču, a neuspešno, saj mu nobeno sodišče, tudi tisto, pri katerem je na začetku dosegel oprostilno sodbo, ni verjelo ter so sodišča njegove navedbe ves čas presojala kot dokazano neverodostojne in neprepričljive. Ker obtoženemu na sodišču na zadnjem sojenju ni uspelo, poskuša sedaj na Vrhovnem sodišču kot tudi skozi medije očrniti vse, ki so v okviru kazenskega postopka obremenilno nastopali zoper njega (priče, tožilec, sodniki).
Tožilstvo in sodišče delujeta in svoje odločitve sprejemata na podlagi realnih in obstoječih dokazov, ne pa na podlagi neresnic, blatenj, manipulacij in špekulacij ter podatkov, ki nimajo podlage v realnih dokazih. Sodišče je pričanje večih ključnih prič v delu, ki je za obtoženega obremenilno, ocenilo za prepričljivo in resnično, saj so se nenazadnje skladale z listinskimi dokazi. Kar vam je očitno vaš obtoženi vir informacij zamolčal pa je, da je sodišče jasno ugotovilo, da je prav obtoženi med kazenskim postopkom komuniciral tudi z večimi pričami ter je s tem hotel vplivati nanje, kar pa ni dovoljeno.
Glede na vsebino vašega objavljenega članka je jasno, da obtoženi kot vaš vir manipulira tudi z vami, pri čemer so njegove navedbe o vlogi tožilca v predmetni zadevi izmišljene. Dopis obtoženega ni prav nikakršno »srhljivo« pismo, še manj »eden najbolj eksplozivnih sodnih dokumentov slovenske tranzicije«, temveč gre za zlonamerno in užaljeno pismo osebe, ki je bila nepravnomočno obsojena za kaznivo dejanje, ki ga je storila in ki se sedaj poskuša z neresnicami in manipulacijami rešiti kazenske odgovornosti.
Kdo vse naj bi sodeloval pri navedenem kaznivem dejanju ter ali so bile v navedeno zadevo vmešane še druge osebe, sta ugotavljala policija in tožilstvo v okviru predkazenskega postopka, pri čemer je prav policija tista, ki je pristojna za odkrivanje kaznivih dejanj in zbiranje dokazov. Na podlagi ugotovitev policije ter zbranih dokazov je nato tožilstvo v letu 2015 vložilo zahtevo za preiskavo, pri čemer so se zgornje okoliščine razčiščevale tudi v okviru preiskave. Pa vendar ne v okviru preiskave in ne v okviru glavne obravnave ni bil najden na sodišču veljaven, uporabljiv in zakonit ter preverljiv dokaz, ki bi omogočal tožilstvu, da bi s potrebno stopnjo verjetnosti, ki ga zahteva zakon in sodišče, lahko trdilo, da je bil še kdo, razen vašega obtoženega vira ter še dveh že pravnomočno obsojenih oseb, morebitni dodatni udeleženec kaznivega dejanja ali pridobitelj koristi.
Obtoženi torej ni nikakršen vir ali skesanec, saj na sodišču nikoli ni neposredno obremenil še kakšnih drugih oseb, ki naj bi po njegovem mnenju bili udeleženi pri navedenih nezakonitostih. Tega ni storil ne v preiskavi in ne na glavni obravnavi. Pa je imel to možnost. Obtoženi, torej vaš vir, je ves čas postopka svoje trditve, o katerih tudi vi pišete, utemeljeval na način, da jih je slišal od drugih ali pa kot navaja v dopisu »iz do sedaj zbranega tekom postopka« ali pa da je bilo »verjetno« tako. Vendar se je na sojenju izkazalo, da ni nič takšnega zbrano tekom postopka in da »te druge« osebe, ki naj bi bile vir njegovih trditev, njegovih navedb niso potrdile.
Dodatna težava za obtoženega pa je tudi ta, da so ga vse ključne priče obremenile kot udeleženca očitanega kaznivega dejanja, pri čemer pa se vse izpovedi prič skladajo tudi z listinskimi dokazi. Zoper obtoženega je namreč v letu 2015 stekel kazenski postopek zato, ker je obstajalo dovolj konkretnih dokazov (priče in listinski dokazi), ki so utemeljevali sum, da je slednji aktivno sodeloval pri kaznivem dejanju. To je na začetku potrdil tudi preiskovalni sodnik, na koncu po izvedenem celotnem kazenskem postopku pa tudi Višje sodišče v Ljubljani, saj ga je obsodilo na zaporno kazen. Navedeni tožilec pred letom 2015 za obtožnega nikoli ni slišal in ga ni poznal, pri čemer še sedaj ne ve, s čim se slednji sploh ukvarja. Zato so navedbe o zaroti proti njemu v celoti deplasirane in neresnične.
Zgoraj navedeno torej izpodbija vaše navedbe v članku, da se je obtoženi »pred leti nenadoma znašel v kazenskem postopku«. Nikakršne nenadnosti in nenavadnosti ni bilo.
Če bi bile navedbe obtoženega o zaroti dotičnega tožilca in prikrivanju vloge v vašem članku omenjenega odvetnika resnične, tožilec ne bi ravnal tako kot je, pri čemer je bil kazenski postopek zoper vse, za katere je obstajalo dovolj dokazov, zbranih s strani policije, sprožen, tožilec pa je ravnal skladno z dolžnostjo, ki mu jo zapoveduje Zakon o kazenskem postopku.
V zvezi z navajanji v vašem članku o tem, da so obtoženemu njegovi odvetniki in zagovorniki ponujali, da prevzame krivdo, oni pa uredijo tako, da ne bo šel v zapor, je nesmiselno, saj mu tega nikoli nihče od njih ni mogel zagotoviti. Na koncu namreč ob ugotovitvi, da je nekdo kazensko odgovoren za neko kaznivo dejanje, o vrsti in višini kazenske sankcije odloči sodišče. Pri tem tožilstvo poudarja, da se z vašim obtoženim virom nikoli in nikdar ni pogajalo v zvezi s priznanjem krivde. Zato so obtoženčeve navedbe, za kakšno kazensko sankcijo, bi se lahko izpogajal s tožilstvom, če sploh za katero, popolna manipulacija in špekulacija, ki nima osnove v predmetni zadevi. Obtoženi tako nikoli ni mogel zavrniti, kot navajate v članku, ponujenega dogovora, saj mu tožilstvo nikoli ni nobenega ponudilo.
Glede navedb v članku, da sploh ni prvič, da se v neki zgodbi skupaj pojavita dotični tožilec in v vašem članku navedeni odvetnik, nato pa preskočite na kazensko zadevo iz leta 2012/2013, pri čemer naj bi po vašem očitno pomenilo, da naj bi se v predmetni zadevi tožilec srečeval z navedenim odvetnikom, je potrebno poudariti, da se je v tej zadevi tožilec pogajal in tudi izpogajal s takratnim odvetnikom, sedaj sodnikom na Evropskem sodišču za človekove pravice, ter drugimi odvetniki iz drugih odvetniških pisarn, ne pa odvetnikom, za katerega vi trdite, da naj bi se skupaj pojavljala. V navedeni zadevi se je dotični tožilec na pogajanjih le enkrat, in sicer januarja 2013, srečal z v vašem dopisu navedenim odvetnikom kot članom skupine odvetnikov obrambe, pri čemer je tožilstvo poleg dotičnega tožilca zastopal tudi vodja Specializiranega državnega tožilstva. Ta dan v januarju 2013 je tudi datum, ko se je dotični tožilec na teh pogajanjih prvič in tudi zadnjič srečal in komuniciral z v vašem dopisu navedenim odvetnikom. Po tem, od leta 2013 dalje, navedena nikoli in nikdar nista več komunicirala med seboj ali se srečala.
Ni pa prav nikakršno naključje ali nevsakdanjost, da se tožilec na SDT v okviru kazenskih zadev na sodiščih ali v okviru pogajanj srečuje z mnogimi odvetniki in odvetniškimi pisarnami, ki se ukvarjajo s kazenskim pravom. To je namreč razumljivo in logično in predpisano v zakonih. Glede navedbe v članku o prijateljevanju med dotičnim tožilcem in v dopisu navedenimi nekaterimi odvetniki (tam so našteti štirje, pri čemer se tožilec z enim sploh ne pozna), je torej potrebno poudariti, da se tožilci in odvetniki na dnevni ravni srečujejo med seboj na sodiščih in na tožilstvih v zvezi s pogajanji in podobno. Dotični tožilec poleg v dopisu navedenih odvetnikov, pozna in je v kolegialnih odnosih s še najmanj 40 do 50 odvetniki mogoče še več, saj drugače po naravi stvari ne more biti. Med drugim dotični tožilec pozna in se je že tudi pogajal v določeni zadevi z odvetnikom, ki vas kot novinarja zastopa na sodiščih, pa najbrž to ne pomeni, da skupaj kujeta zarote. Prav tako dotični tožilec pozna in je v kolegialnih odnosih z na desetine tožilci, še največ pa pozna policistov in kriminalistov, s katerimi dela in komunicira vsak dan.
Obtoženi torej ves čas navaja neresnice in manipulira s tistimi, ki ga hočejo poslušati, ter si preprosto izmisli zaroto, v katero pa obtoženi z vsakim dnevom potiska vse več ljudi, predvsem in izključno tiste, ki so obtoženega obremenili storitve kaznivega dejanja ali pa jih sam označi za svoje nasprotnike.
In v vse navedeno skuša prepričati tudi vas, ki kot resnične ocenjujete njegove trditve, čeprav to dokazano niso.
Lep pozdrav,
Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije
