Piše: Andrej Sekulović
Na spletu je objavljen seznam vseh evidentiranih žrtev vojnega in povojnega nasilja v Sloveniji. Evropska poslanka Romana Tomc in zgodovinar dr. Mitja Ferenc sta v Evropskem parlamentu znova opozorila na pravico do spomina in groba za žrtve.
Povojni zunajsodni poboji ostajajo velika zgodovinska rana Slovenije. Politika in osrednji mediji obravnavajo vprašanje množičnih morišč kot drugorazrednega, čeprav je Slovenija pravzaprav veliko prikrito grobišče. Rdeči krvniki slovenskega naroda so še vedno obravnavani kot veliki junaki in celo svetniki v človeških podobah, ne le med najbolj zagrizenimi levičarji, temveč tudi v zgodovinskih učbenikih. Tako se rdeči mit ohranja pri življenju, hkrati pa se spodkopava vse, kar ga bi lahko ogrozilo. Kljub temu je bil v letošnjem letu narejen korak, ki vodi v pravo smer. Inštitut za novejšo zgodovino se je namreč odločil, da na spletu objavi kompletno zbirko podatkov o smrtnih žrtvah iz vojnega in povojnega obdobja druge svetovne vojne. Zbirka je sedaj v celoti in zelo pregledno dostopna na spletnem naslovu https://www.sistory.si/ww2. Na tem naslovu lahko tako vsak preveri podatke o svojih sorodnikih, znancih in drugih osebah, za katere se ve ali domneva, da so bili žrtve komunistične zmage. Zbirka se bo tudi dopolnjevala, k dopolnjevanju pa inštitut vabi širšo javnost.
Objavljena celotna zbirka žrtev
Inštitut za novejšo zgodovino je sicer skrbnik in avtor zbirke podatkov o smrtnih žrtvah druge svetovne vojne in povojnih pobojev. Ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne pa so se pri inštitutu odločili, da zbirko objavijo javno na omenjenem spletnem naslovu. Zbirka raziskovalnih podatkov je pregledna in jasna, na voljo pa je tudi iskalnik, prek katerega lahko po imenu, priimku, kraju rojstva ali smrti ter drugih podrobnosti poiščemo morebitne žrtve. Zbirka je objavljena na portalu Zgodovina Slovenije – Sistory. Vključuje smrtne žrtve med prebivalstvom na območju Republike Slovenije med drugo svetovno vojno in neposredno po njej. Seznam žrtev razkriva tudi obsežnost vojnih in povojnih grozodejstev, saj vsebuje z imeni in priimki več kot 100.000 oseb, gre pa za sistematičen popis tako vojaških kot civilnih oseb, ki so imele med drugo svetovno vojno in neposredno po njej rezidenčno pravico na območju današnje Republike Slovenije in so izgubile življenje ali bile ubite zaradi vojne, njenih posledic ali povojnega komunističnega nasilja in likvidacij. Identitete žrtev določajo osebni podatki o okoliščinah smrti in podatki, zbrani prek primarnih in sekundarnih arhivskih virov, kot so časopisi, revije, dokumentarno gradivo, gradivo civilnih združenj, pa tudi gradiva »dveh parlamentarnih komisij za raziskovanje oziroma preiskovanje povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih nepravilnosti, referenčne literature in ustnih virov«.
Sad dolgoletnih prizadevanj
Objavljena zbirka je sad prizadevanj, ki so trajala več kot desetletje. Predstavlja rezultat raziskovalnega dela, ki je potekalo med letoma 1997 in 2012 in je vključevalo štiri okvirne raziskovalne projekte. Prvi med njimi je »Žrtve II. svetovne vojne in zaradi nje − nacionalna zbirka«, ki je potekal od leta 1997 do leta 2002. Drugi je »Smrtne žrtve med prebivalstvom na območju RS med 2. svetovno vojno in neposredno po njej«, ki je trajal med letoma 2002 in 2006, tretji je »Preverjanje seznamov žrtev druge svetovne vojne in neposredno po njej po matičnih knjigah« iz let 2006−2009, četrti pa je potekal med letoma 2010 in 2012 pod naslovom »Pregled mrliških matičnih knjig za ugotovitev števila ter strukture žrtev druge svetovne vojne in neposredno po njej«. Zatem je potekalo tudi dopolnjevanje zbirke tako z laično kot tudi s strokovno javnostjo. V tem času je za popis skrbel infrastrukturni program Raziskovalna infrastruktura slovenskega zgodovinopisja. Kot je bilo že rečeno, se sodelovanje s širšo javnostjo nadaljuje, da bi se zbirka dopolnjevala. Inštitut je v tem tednu zato organiziral kratko delavnico o tem, kako lahko vsakdo prispeva nove podatke oziroma vnese novo, še neznano žrtev ali pa dopolni podatke že odkritih žrtev. Če imate takšne podatke, vas spodbujamo, da obiščete https://www.sistory.si/ww2 in se pozanimate, kako bi jih vključili v zbirko.
Pravica do groba in spomina
Številne žrtve partizanskega nasilja še vedno niso deležne primernega groba in pravice, da se zapišejo v spomin slovenskega naroda. Evropska poslanka Romana Tomc je zato skupaj z zgodovinarjem dr. Mitjo Ferencem že leta 2023 na evropskem parketu sprožila peticijo, ki poziva, da se žrtvam komunističnega nasilja kot tudi žrtvam drugih totalitarnih režimov zagotovi pravica do groba in spomina. Peticijo je odbor za peticije v Bruslju prvič obravnaval pred dobrim letom, v začetku tega leta pa se je znova znašla na dnevnem redu tega odbora. Žal ni prišlo do konkretnih premikov, saj se je odbor odločil, da ostane peticija odprta. Po besedah Romane Tomc to pomeni, da stvar še ni končana in da bodo vztrajali, kolikor bo treba. Sicer je v Evropskem parlamentu prejela peticija skoraj dva tisoč podpisov. Povod zanjo pa je bila med drugim ukinitev dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja s strani Golobove vlade.
Obsodba zločinov je nujna
Romana Tomc je prav tako pred Evropskim parlamentom pozvala poslance, naj pošljejo v Slovenijo posebno misijo, ki bi se na lastne oči seznanila s krivicami, ki jih zdajšnja oblast povzroča žrtvam komunizma, in s splošnim stanjem. Prav tako je pozvala parlament, da sprejme resolucijo s pozivom slovenski vladi, da obsodi komunistične zločine in zagotovi žrtvam pravico do groba in spomina. V Bruslju je govoril tudi dr. Ferenc in opozoril na kratenje dveh temeljnih univerzalnih pravic, ki jih Evropska unija vsebuje v svojem etičnem kodeksu. Gre za pravico do spominjanja in pravico do dostojnega pokopa. Izpostavil je, da ima pri dostojnem pokopu v mislih posmrtne ostanke žrtev, ki pod komunizmom niso smele imeti grobov. Dodal je, da se v Sloveniji spominjajo žrtev fašizma, ne pa tudi žrtev rdečega nasilja.
Številne žrtve brez počitka
Nadalje je Ferenc opozoril, da je bilo v Sloveniji po vojni zunajsodno ubitih več deset tisoč vojnih ujetnikov različnih narodnosti − od Slovencev, Srbov, Črnogorcev in Hrvatov pa do Nemcev, Madžarov, Italijanov in drugih. Vsem žrtvam je režim odvzel pravico, »za katero si je prizadevala že Antigona – pravico do groba. Sorodnikom je bila odvzeta pravica do védenja in žalovanja. Grobišča pomorjenih vojakov in civilistov so bila vse do demokratičnih sprememb načrtno zamolčana, sledi pa pobrisane«. Izpostavil je, da se je po padcu socializma pričakovalo, da bo slovenska država »našla kraje pomorov, naročila izkope, povedala za žrtve in posmrtne ostanke pokopala v skupne grobnice ali pa jih izročila svojcem«, vendar pa so bili do zdaj posmrtni ostanki v celoti ali delno ekshumirani samo iz okoli desetih grobišč, čeprav je bilo evidentiranih že več kot sedemsto lokacij grobišč, in kot vidimo, skoraj 1.600 morišč. Sramotno je, da 80 let po koncu druge svetovne vojne ostanki žrtev še vedno nimajo grobov in ležijo po skladiščih. Evropska poslanka Romana Tomc pa je izrazila obžalovanje, da je bilo treba peticijo sploh vložiti, kar ne bi bilo treba, če bi se Golobova vlada odzvala na pozive iz Evropskega parlamenta oziroma če ne bi ukinila dneva spomina na žrtve komunizma. Izpostavila je tudi, da ni razumljivo, zakaj nasledniki prejšnjega režima zanikajo grozote in nočejo obsoditi zločinov svojih prednikov ter priznati žrtvam pravice do groba in spomina.
