Piše: J. S.
Skoraj ni Slovenca, ki ne bi poznal legendarnega filma “Kdo tam poje” (Ko to tamo peva), črne komedije o poti avtobusa iz srbskega podeželja v Beograd in to ravno na pragu druge svetovne vojne.
Potovanje s starim avtobusom podjetja “Krstić i sin” je na sicer kratki razdalji trajalo kar dva dni, vmes so morali celo prenočiti. Ko so v nedeljo zjutraj, 6. aprila 1941 le prišli do Beograda, je eden od potnikov ugotovil, da nima denarnice. In je skupaj z ostalimi osumil dva mlada cigančka – zaigrala sta ju brata Mića in Nenad Kostić – ki sta sicer dala filmu osrednjo glasbeno podobo. Ko so ju potniki mikastili, pa jih je presenetilo bombardiranje Beograda – posledica Hitlerjevega p(P)ovračila za odstop Jugoslavije od trojnega pakta. In nazadnje sta prav ta dva glasbenika preživela kot edina potnika.
In kje se je zgodilo to bombardiranje? Ne, ni bilo posneto v Beogradu, pač pa nedaleč stran, v Pančevu. Na Ulici Vuka Karadžića ob cerkvi sv. Karla Boromejskega, ki je sicer katoliško svetišče v sicer večinsko pravoslavnem okolju. Gre za sedež katoliške župnije, ki sicer spada pod škofijo Zrenjanin, ki jo je prej upravljal sedanji beograjski nadškof kardinal Ladislav Nemet.
