Produkcijska družba Netflix je najavila novo romantično nadaljevanko Bridgerton, ki se bo začela predvajati konec Decembra. Dogajanje v nadaljevanki je postavljeno v Anglijo 19. stoletja, ob koncu t.i. jurijanskega obdobja, in se osredotoča na londonsko visoko družbo. Ob gledanju napovednika pa se bodo morda gledalci, ki niso popolnoma barvno slepi, čudili izbiri igralske zasedbe, ki bolj kot v angleško visoko družbo 19. stoletja paše v kakšno moderno urbano središče 21. stoletja.
Ustvarjalcem nadaljevanke, ki sicer temelji na romanih pisateljice Julie Quinn, se je očitno zdela Anglija jurijanske dobe preveč »pusta« in »enolična«, zato so v zgodbo vključili dobro dozo »kulturne raznolikosti«. Tako lahko opazimo med gospodo in damami angleške staromodne visoke družbe veliko število igralcev afriškega in azijskega porekla. Takšni primeri »multikulturalizacije« evropske preteklosti so v zabavni industriji vse bolj pogosti. Njihov edini namen pa ni le doseči večje število gledalcev s tem, da nadaljevanka v etničnem pogledu odraža bolj Anglijo 21. in ne 19. stoletja, temveč hočejo prepričati gledalce tudi, da je bila Anglija vedno multikulturna dežela kjer so se mešale vse rase sveta in da biti Anglež, ali Evropejec, ni povezano s specifično rasno identiteto.
Tako hočejo tisti, ki upravljajo danes z mediji in zabavno industrijo, ustvariti vzdušje, da smo vsi le državljani sveta in da multikulturen koncept mešanja ljudstev ni nič novega. Zaradi tega morajo Evropejci preprosto sprejeti množične migracije, veliko demografsko zamenjavo in dejstvo, da bodo npr. Angleži, če se bodo trenutni trendi nadaljevali, postali manjšina v lastni domovini, kot nekaj popolnoma naravnega, sprejemljivega in celo dobrega. Vsi, ki nasprotujejo tem kulturnim in demografskim spremembam pa naj bi bili »nazadnjaki« in »ksenofobi«, ki se bojijo sprememb. Ne glede na to, da gre za nadaljevanko in ne za dokumentarec, se posamezniku vse kar ga obkroža in s čemer se dnevno srečuje, vtisne v podzavest, zato nam vedno znova servirajo takšne in drugačne filme in nadaljevanke, ki obsojajo omenjeno nasprotovanje množičnim migracijam in promovirajo multikulturo na vse manj subtilen način.
Netflix je bil sicer pred kratkim deležen ostrih kritik zaradi filma Cuties, ki vsebuje očitno seksualizacijo otrok, ta produkcijska družba pa je splošno znana po promoviranju LGBT in multikulturnih vsebin. Podoben primer je bila tudi fantazijska nadaljevanka Witcher, ki temelji na romanih Andrzeja Sapkowskega. Samo dogajanje je sicer v tej nadaljevanki postavljeno v fantazijski svet, ki pa je zgrajen na obdobju srednjega veka in na slovanski poljski mitologiji, zato je bilo prav tako nenavadno v takšnem okolju gledati igralce vseh ras in etnij. To je bila le še ena izmed nadaljevank v katerih se ustvarjalci poslužujejo istih trikov kot v Bridgertonu zavoljo promoviranja multikulture.
