Piše: Gašper Blažič
Verjetno ste že slišali za pregovor, da v španoviji še pes crkne. Priznam, da tega pregovora nisem dobro razumel in sem se moral pozanimati o izrazih.
»Španovija« je lahko poslovno sodelovanje ali pa kakšna druščina. S slabšalnim prizvokom, se razume. Torej, španovija slovenskega naroda z Gibanjem Svoboda še vedno traja. In zdaj so se začeli dogajati tudi crknjeni psi. In to dokaj hitro po tistem, ko je Luka Mesec – Brko javnosti razlagal pomen efekta mrtve mačke.
Potem pa sem se spomnil na tisti kultni kratki film »Pogine naj pes« iz leta 1981. Že nekaj desetletij prej je izšel roman Antona Slodnjaka z istim naslovom, kar je roman o Franu Levstiku. Vse skupaj je nekam sumljivo preroško, če pomislimo, kaj so predstavniki naše progresivne elite pred poldrugim desetletjem delali z bulmastifi.
Ni minilo dolgo in že so bili namesto bulmastifov ljudje. Tokrat ob radiatorjih. In Bog ne daj povezati teh dejanj s kakšno progresivno stranko, saj vas lahko doleti tožba iz principa, ker pač širite sovražni govor. Naprednjaki takih stvari ne počnejo, to je samo stvar zatohlih ruralnežev. Pika. Dokončna pika.
Vseeno pa mi simbolika crknjenega psa ne da miru. Pojavil se je namreč ob plakatu Gibanja Svoboda in zdaj policija zganja takšne preiskovalne postopke kot v tistem vicu, ko leta 1970 nekje pri Beogradu najdejo v snegu zapis z urinom »Dol s Titom«. In so ugotovili, da si je geslo sicer res izmislila klerofašistična kontrarevolucija, lulal je Ranković, ampak … pisava je bila pa od Jovanke. Jedeta, no!
Si predstavljate, kako se morata zdajle oba Duleta (tako tisti begunec s Tivolske kot oni drugi z burekom) sladko smejati? Sicer pa – ubija tudi nezdrava hrana. Vlada nam bo gledala v krožnike, medtem ko bo povprečen kandidat Svobode do volitev vsak dan maznil kakih 25 burekov. Za potrebe snemanja promocijskih filmov. Plača narod. Nič čudnega, da je država na psu …
