Piše: Gašper Blažič
Slavno Linhartovo dramo »Županova Micka« verjetno vsi poznate. Glavna junakinja drame, županova hči, naj bi za moža vzela sicer skromnega poštenjaka Anžeta, s katerim je že zaročena.
Vendar se vmeša zlobni baron Tulpenheim, ki jo hoče speljati, Anže pa je pač neroda, ki ji ljubezni ne zna izraziti z besedami. In Micki zato Anže pač ni všeč, verjame pa, da so Tulpenheimu, ki ga ima za Schönheima, tako kot našemu Robiju v Romuniji ukradli identiteto. Zato Micka zlobnemu baronu najprej nasede, dokler se ne vmeša Šternfeldovka, bogata vdova in ji pove resnico o tem zvijačnem plemiču. In zgodba se srečno konča: zarotnik je razkrinkan, Micka in Anže pa dobita bogato doto. Konec dober, vse dobro, bi lahko rekli.
Ja, v dramah je tako, razen če niso to tragedije. Žal je v resničnosti vse malo drugače. Če si predstavljamo, da Micka zastopa slovensko volilno telo, potem velja, da je pred dvema letoma raje nasedla baronu Münchausnu, pardon, Murgelskemu, ki ji je za ženina nastavil žensko. Tako za moža ni vzela Anžeta, ampak je privolila v modernizem LGBT. In ker Anže takrat ni dahnil usodnega »da«, se je pač odločil, da bo na drugačen način rešil svoje probleme. Noče biti več del kmečkega stanu, prav tako noče biti več v stalni vojni z (rdečimi) baroni. S plemstvom je treba sodelovati, četudi je še tako lažnivo, ker je to menda edina pot do končne zmage. Saj je tudi Micka malo blefirala in lažnivega plemiča, ki ji je dvoril in se predstavljal z lažno identiteto, sprejela pod pretvezo, da ne ve, kdo je on v resnici.
No, verjamem, da se je Anže že naveličal čakati na muhasto nevesto, ki še sama ne ve, kaj bi, pa tudi zapitih in podkupljivih uradnikov ne bo mogel sam spraviti v red. Zato je svojim dosedanjim zaveznikom raje pomahal v slovo, a vseeno ostaja na neki način z njimi. Računa namreč, da bo Micka še nekaj časa plesala po Robijevih in Tininih notah ter rdečim baronom jedla z roke, ker pač obljubljajo Indijo Koromandijo – samo malo je treba potrpeti, da jo bomo res dobili. Ples z Anžetom pa je zanjo muka, kajti, kot je sama rekla, »pri plesu me okoli pasa prime, da mi vsa rebra pokajo«. In nikoli ji ne zna nič lepega povedati.
Oh ja, vmes pa se je Anže naučil govoriti tako, kot bi rožice sadil. A do vnovičnega poskusa ženitve manjkajo še tri leta in do tedaj se bo Anže naveličal čakati na muhasto in naivno Micko. Morda je problem tudi v tem, ker v naši zgodbi Anže ni kmečkega, temveč mestnega rodu, prav tako nekoliko bolj obožuje »zeleni prehod« od slovenskega povprečja …
