Piše: Špricerjev Pepi / mravljišče.si
Ko sem bil še mlajši, so morali moji starejši mentorji iz državne varnosti vložiti kar precej truda v to, da so izbrusili moj karakter. Kajti občasno sem deloval preveč sproščeno, nekako tako kot sedaj že nekdanji predsednik Borut Pahor na tistem slavnem maturantskem plesu, ko je izrekel znamenite besede »Miška, to mi deli.« In se naslednji dan kot pravi dedec seveda opravičil. Češ, včasih ga karakter prehiti.
No, jaz sem pa sprva mislil, da je kaj sumljivega pokadil. Meni tega ni bilo treba, sem bil že po naravi takšen, da sem včasih izustil kakšno tako, da bi me lahko celo zaprli. Na primer: v mlajših letih sem se velikokrat norčeval iz »Matilde« (ja, to je »sestra smrt«), češ kaj mi pa more. Še nekaj mojih mladih tovarišev je bilo takšnih, da smo se lahko brez strahu med seboj pogovarjali na malo neobičajen način, ne da bi nas kateri od njih špecal šefom. Ko smo namreč čuvali pogrebe naših slavnih borcev NOB in nestrpno čakali na konec ceremonije, sem enkrat izustil, češ ali so ga končno že »poflancali«. Ali bolje rečeno: vsadili. Imel sem malo smole, ker me je slišal eden od »nepoklicanih« in me grdo prijel, češ ali se takole pogovarjamo. In sem mu težko razložil, da je vsak od nas s smrtjo seme, ki pade v zemljo. No, to je že precej svetopisemsko in tega tovariši niso najbolje razumeli. Ker ko enkrat umreš, pač umreš. Čeprav je naš vrhovni komandant Josip Broz Tito na njihove pripombe, da po smrti itak nič ni, svaril, češ nikoli se ne ve. No, tudi tovariš Matija je to vedel – priče vedo povedati, da je v samih copatih prikorakal v frančiškansko cerkev v ljubljanskem mestnem središču in nenavadno gledal v zrak. Verjetno si ni ogledoval samo fresk.
Več TUKAJ.
