Je nastala oni dan zapora,
tovornjakov se je v vrsti trlo,
a le kaj da cesto je zaprlo,
da se ves dan naokoli mora?
Tovornjakar je na plano stopil,
čisto do zapore se sprehodil,
bil prepričan že, da je zablodil,
da se mu alarm sam je vklopil.
Roba pod planjavo se mu kvari,
zaskrbljeno gleda na cestišče,
kaj za vraga čredica tam išče
in zakaj promet tako mrcvari?
Kaj je videl? Mogel ni verjeti,
nekaj zmedenih in pobezljanih,
niti trideset bilo ni zbranih,
zase cesto hočejo imeti.
Ena teh se po cestišču meče,
druge vse nesrečne meketajo,
a ne gre za kakšno ljudsko vstajo,
le zbezljale ovčke so rdeče.
Kakšna tukaj je osnova pravna,
tovornjakar naš se ne sprašuje,
brž spozna, ko malce opazuje,
da zapora tukaj je naglavna.
Tovornjakarju se čreda smili,
pameti ker videl ni nobene,
a razum ga vedno bolj tja žene,
da na plin pritisne v skrajni sili.
